Ne, niso bili osupli, ker jim te dni vsi, ki imajo minutko časa, parajo živce s podobnimi neslanostmi. Odgovor je bil približno v tem smislu, »veselim se sošolcev, šole pa niti ne«. Začuda so mi tako odgovarjali tudi absolutni odličnjaki, kar sicer ustreza nedavni evropski raziskavi, ki kaže, da so naši šolarji nadpovprečno uspešni, pri tem pa tudi nadpovprečno ne marajo šole.

Sicer tudi sama nisem bila slaba učenka, a sem se veselila šole predvsem zaradi sošolcev, družabnih prireditev, odmorov in počitnic. Vse drugo je bilo dokaj trdo delo, obveznost, ki jo je treba opraviti in ki tu in tam prinese tudi nekaj zadovoljstva, da ne rečem sreče, če je uspeh opazen. Če je kje zaškripalo, sta mama, ki je bila odgovorna za moje izobraževanje, in učiteljica sklenili pakt, ki je bil naperjen proti meni, dokler se ne bom poboljšala. Ta nespodobna naveza, kot sem jo označila takrat, je zmeraj delovala. Zato sem precej skeptična do staršev, ki zmeraj brezpogojno branijo in zagovarjajo svoje otroke, ko se v šoli kaj zalomi. Ko tako pomisliš, ni čisto jasno, ali otroci ne marajo šole zaradi pritiska staršev ali zaradi prezahtevnih učnih načrtov in neprijetnih učiteljev, sumim pa, da se od vseh naštetih pravzaprav nihče pretirano ne veseli šole.

Več v Zarji št. 36, 4. 9. 2018.