Evo vam zdaj dokaz, da sploh ni tako, vsaj kdaj pa kdaj ne. Srečni konec zgodovinske deške srhljivke v tajski podzemni jami, se pravi v podzemnem z vodo prepojenem klavstrofobičnem blodnjaku, je živ dokaz za to. S kakšno srečo v očeh so reporterji vseh mogočih svetovnih televizij prejšnjo sredo dopodne sporočali svetu: vseh trinajst je končno na varnem! In smo vsi vedeli, kdo je na varnem, in se nam ni le širilo srce, ampak so nekje za očmi s hudo silo rinile na plano tudi težko ukrotljive solze sreče. Človeštvo pred televizorji je stežka zadrževalo jok, mnogi so se mu zagotovo tudi mirno prepustili.
Kakšna zgodba! Kakšno neverjetno dogajanje v skoraj neverjetnem, unikatnem okolju! Spet sem s pridom izkoriščala penzionistični časovni paradiž in sem bila pripeta na ekran, kolikor se je le dalo, kajti zlasti CNN je spet uprizoril svoj dramatični nonstop BREAKING NEWS. Stavim tudi, celo slišali smo že o tem, da bomo sorazmerno kmalu doživeli tudi film, morda celo nadaljevanko o tej temi, nemogoče je, da filmarji tega materiala ne bi pri priči pograbili.
Za maksimalno dramaturgijo je seveda poskrbela edina žrtev, tisti od reševalcev, ki se je nesrečno utopil že med pripravami na reševanje. Ta žrtev je z mogočno tragiko nedvoumno dokazala, kako strahovito nevaren in tvegan bo v resnici poskus reševanja. Zelo veliko jih je bilo pripravljeno na možnost, da bo usodnih nesreč še mnogo več. No, tudi nebesa so, priznajmo, med reševanjem delovala zgledno; čisto lahko bi poslala dol, na Tajsko, kaj usodnega. Denimo pričakovane hude tropske nalive, s katerimi bi lahko zapečatila akcijo. Dejstvo, da so reševalci modro in skrajno premišljeno dečke pred potjo iz jame z ustreznimi pomirjevali zavarovali pred možnimi izbruhi panike, so novinarji izbezali nenadejano in zagotovo proti volji reševalcev, a je bilo to skrivanje v resnici izjemno premišljena poteza. Šele proti koncu zgodbe je bilo končno mogoče sklepati, da vse niti reševanja vodijo k tajskemu mornariškemu poveljstvu: civilisti, razen strokovnjakov, pri reševanju sploh niso imeli pomembnejše besede. Pri nas v Evropi in še zlasti v Sloveniji bi v takšnih okoliščinah odločanje »za ali proti tabletam« seveda zakomplicirali do nezavesti. To poznamo.
Trda roka vojaško-policijskega začasnega reda in discipline je očitno hudo udarila tudi po sedmi sili. Vsi novinarji po vrsti so dolgo po koncu ostali tudi pred vrati bolnišnic z rešenimi, hvala bogu. Čeprav sem tudi sama iz tega vica, sem uživala, da smo ostali brez običajne medijske gnjavaže – in bilo je blagodejno. Kamere so, seveda selektivno, pripustili bliže šele naslednjega dne.
Glavni tragični junak epopeje je bil seveda trener. Dečke je lahkomiselno zvlekel v jamo z naivno dobronamernostjo: malce avanture ne škodi. Doslej se menda tu tudi še ni zgodilo nič nevarnega. Premalo je vedel predvsem o vremenskih okoliščinah »izleta«, in če bi se z dečki zgodilo kaj usodnega, bi bil seveda edini krivec. Vse življenje bi mu ležali na duši. Kaj vse je ta mladi veseljaški moški doživljal tiste neskončne dni v jamski samoti, lahko sicer poskušamo dojeti, a ne bomo prišli daleč. To ve le on sam. Očitno pa je, da je s svojim načinom in vsebino dela ter z vedrim temperamentom zaslužen, da so otroci ostali v razmeroma dobri psihofizični kondiciji, kar je bilo daleč najpomembnejše, kar je lahko naredil. Drugače, kot bi se zagotovo primerilo pri nas, je nanj in na njegovo napako gledalo tudi tamkajšnje okolje. Bilo je mnogo, mnogo prizanesljivejše, kot bi bilo okolje pri nas.
O nogometu to pot (skoraj) nič. Bil je velik žur, veliko se je dogajalo, živčki so se tudi brez naše udeležbe frenkljali, a je bil zadnji čas, da se je tudi končalo. Tudi najbolj napete in čustvene dogodivščine začnejo čez čas hudičevo utrujati.
Najbolj zadovoljni najbrž niso bili zmagovalci, ampak seksi soseda Kolinda Grabar Kitanovič. Menda so jo Rusi povabili kot eno častnih gostij in z vsemi žavbami namazana še vedno greha vredna bohotna bionda, prav takšna, kakršne so najbolj všeč Rusom, je slavila vsaj takšno zmagoslavje kot nogometaši, seveda na drugih poljanah. Razni predsedniki in druga najbolj trofejna divjad z ruskih političnih lovišč ji je jedla iz roke in Pahor se je pri tem – ugibam – počutil malce melanholično. Z afero meje med Slovenijo in Hrvaško si tudi v primeru, če jo je kdo nežno kaj malega povprašal, sploh ni pustila blizu: »Piranski zaliv? Da, nekaj malega sem že slišala, kje natanko je že to?« je nedolžno čivknila spraševalcu in zoprna tema je bila pri kraju.
Več v Zarji št. 29, 17. 7. 2018.
