Če pa bodo tja prinesli koga, ki nima znanega imena in nobenega strica v ozadju, se lahko zgodi, da ga bodo obravnavali manj intenzivno ali pa ga bodo deportirali v katero od regijskih bolnišnic, čeprav je znano, da šest medicinskih postopkov v intenzivni internistični medicini izvaja samo UKC. Primanjkuje namreč usposobljenih sester, zato imajo do nadaljnjega namesto 14 na voljo le devet intenzivnih ležišč. Letos je odšlo iz omenjene bolnišnice 115 medicinskih sester, na razpis za intenzivni internistični oddelek (kjer jih manjka 12), se ni prijavila nobena. Če jih že zanič plačujejo, je vsekakor bolje statirati v kakšni ambulanti, ki je v soboto in nedeljo zaprta, ni nočnih in ni velikanske odgovornosti, ki jo ima sestra na intenzivnem oddelku, kjer je s pacientom v življenjski nevarnosti veliko več kot zdravnik.
Pa kaj ambulante – zaposlujejo se celo v trgovinah pri blagajni in v tovarnah na tekočem traku, kjer jim celo zagotovijo parkirišče, kar jim UKC ne, samo da so bliže doma in da ne delajo v napornih izmenah, plačilo pa je neredko večje. Če so brez družine, odhajajo v tujino, če so blizu meje, se vsak dan vozijo na delo v Italijo in Avstrijo. Neka Mariborčanka je povedala pred kamero, da zasluži 600 evrov več, dobi trinajsto plačo in regres, dela v eni izmeni, konce tedna ima proste, le jezik je bil na začetku ovira, a niso zahtevali znanja nemščine, preden je prišla. Zaposlena je v domu starejših.
Zgodba z medicinskimi sestrami ima dolgo brado, nikoli se namreč stroka in politika nista sporazumeli, koliko jih pravzaprav potrebujemo. Ko sem se začela ukvarjati z novinarstvom, se je ves četrti razred mariborskih srednjih medicink preselil na Nizozemsko, ker doma niso dobile zaposlitve. Zdaj nekateri trdijo, da jih je v Sloveniji 5000 premalo, bolj zmerni pa prisegajo na 2000. Za kaos v plačnem sistemu je poskrbel Virant, ki je najbrž hotel samo red, ki pa se je sfižil na večini področij, dodatno se je zapletlo z razlikovanjem med srednjimi in diplomiranimi medicinskimi sestrami. Seveda je razumljivo, da poklic mora napredovati (Evropa srednjega medicinskega izobraževanja ne pozna), vendar smo prehod pri nas izpeljali – brez prehoda, tako konjsko, kot najbolj znamo. Namesto da bi srednjim sestram priznali izkušnje in jih postavili na primerno mesto ter jim omogočili napredovanje, so dopustili, da so se sprle z diplomiranimi (med njimi je zares velika razlika v plači), pri tem pa so neredko opravljale enako delo.
Ko so se za svoje plače in boljše razmere bojevali Kuštrinovi zdravniki, so svoje asistentke popolnoma ignorirali. Zdaj pa imajo – na omenjenem intenzivnem oddelku je dovolj zdravnikov, manjka pa pol sester. Pred časom je vlada omilila pogoje za tuje zdravnike, ampak samo za otroško srčno kirurgijo. Tuji zdravniki, ki kandidirajo za delo pri nas tudi v najbolj deficitarnih poklicih, pričajo o tem, kakšne težave jim delajo na zbornici in na ministrstvu, oboji pa se sklicujejo na zakonodajo, ki so jo sami zasnovali. Pa menda ja ne mislite, da si je pravila izmislila vlada, le potrdila jih je. In zdaj smo tam – stranke nas prepričujejo, kako da bodo skrajšale čakalne vrste, nihče pa niti ne črhne, kako bodo to dosegli v kopici nesmislov v zdravstvu. Medicinske sestre niso šle na ulico, ampak so se uprle na drugačen način – namesto da negujejo bolnike, nekatere prodajajo žemlje. Dokler se politiki in stroki ne bo posvetilo, kako jih spraviti nazaj v medicino.
Uvodnik je bil objavljen v reviji Zarja, številka 28, ki je izšla 10. julija 2018.
