Malo nostalgije in malo manj vizije. Nekateri zadovoljni, drugi čemerni. Nekateri s srečo, drugi s smolo. Nekateri zdravi, drugi žal ne.
So bolniške in so »bolniške«. So ljudje, ki so hitro radi malo bolni, in so taki, ki gredo na bolniško šele, ko jih tja dobesedno odpeljejo. In tudi zato so nekateri veliko na bolniški, drugi pa skoraj nikoli. Pa so, kar zdravje zadeva, oboji približno v isti koži. No, nedvomno je res tudi to, da ljudje nimamo enakega bolečinskega praga, in ja, tudi odgovornost do kolegov, delodajalcev in do opravljenega dela ni pri vseh enaka. Niti približno. Od tod dalje bi lahko, ker pač razpredam o bolniških, prešla na tisti del, ki zadeva naš vedno bolj načeti zdravstveni sistem, ki bolniške podaljšuje s čakalnimi vrstami za specialiste, fizioterapevte, diagnostiko in posege vseh sort. In tako je bilo lani pri nas več kot 7000 ljudi na bolniški več kot eno leto, eden pa menda že več kot deset let.
Dejansko je pri nas več bolniških kot v večini držav EU. Letno nas stanejo 600 milijonov!! Za primerjavo, v znanost in raziskovanje bomo letos vložili manj kot 400 milijonov evrov!? Ni jih malo, ki so prepričani, da so nekatere bolniške neupravičene, predvsem pa tudi previsoke. Glasni so predvsem delodajalci.
A nekaj vendarle drži. Nekdo, ki je tako zelo bolan, da z vztrajanjem na delovnem mestu ogroža sebe in druge, mora na bolniško. Logično je, da bolan človek ne more biti v službi. In povsem logično je tudi, da zdrav človek ne more biti na bolniški. A vedno očitno tudi ni tako. Predvsem tole z zdravimi ljudmi na bolniški se pri nas ne dogaja prav poredko.
Pa ne govorim o tistih, ki imajo preveč prijazne zdravnike, temveč o tistih, ki so se znašli med osumljenci za kazniva dejanja, v preiskavah zaradi najrazličnejših korupcijskih poslov, v sodnih postopkih ali pa celo že pred prestajanjem kazni. Če so le bili na dovolj visokih položajih, če so po njih povpraševali novinarji, so se, nedvomno s soglasjem delodajalcev, nemudoma umaknili na bolniško. Osebni zdravniki s potrjevanjem tovrstnih »bolezni« več kot očitno tudi niso imeli nikakršnih težav. Praviloma ni večjega škandala in večjega lumpa, ki mu vsaj nekaj časa davkoplačevalci na ta način ne bi zagotavljali intime domačega okolja.
Več v Zarji št. 18, 30. 4. 2018.
