Gre seveda za to, da se je nacionalka že pred časom odločila, da končno pač sama naredi red, če ga že organi ne zmorejo. Tam so napovedali slovenski korupciji resno vojno. Zbrala se je kakovostna četica najbolj gajstnih novinarjev s poveljnico Lidijo na čelu. Prebrskali so orjaško količino vsakovrstnega materiala, zaslišali ugledno število ljudi, za katere je bilo upati, da kaj koristnega vedo, in osredotočili so se na eno samo kardinalno točko, na bančno luknjo in njeno sanacijo. Pet milijard je pač pet milijard, da o sumljivih okoliščinah, o katerih so mrmrali tudi nekateri drugi, ne nazadnje tudi nekaj običajno dobro obveščenih, ne izgubljam besed.
Nekaj malega so sicer izbrskali, resnično dokazali pa seveda ničesar. Tako, kot tako rekoč povsod drugod po belem svetu, kajti korupcija ni le problem in sramota pri nas doma, ampak rakava rana nerazvitega in, žal, tudi razvitega sveta.
No, smo se pa do mrtvega nagledali nemalo slavnih bančnih ksihtov, od prastarega dobrega dr. Arharja do nekaterih še svežih obrazov; gospodarjev slovenskega bančništva in financ, ki že od vsega začetka rotirajo od stolčka do stolčka in nas z ekranov modro opazujejo z brezmadežnimi ksihti. Misliš si seveda svoje: vsi, ki smo obe nadaljevanji o tej temi gledali, smo si mislili svoje. Ampak misliti svoje ni, kot je znano, še nikoli ustrelilo zajca, in tudi pri nas je natanko tako.
Da je stvar še hujša, vsi že dolgo ugibamo, da sega nelepa štorija na neki način tudi naprej, čez naše meje, vse do polikanih bruseljskih uradov, se pravi vodstva Unije, pa do vodstva največjih evropskih in svetovnih bank, skladov in tako naprej. Če želiš biti velik finančni lopov, moraš imeti tudi izredno visok inteligenčni kvocient, veliko izkušenj iz belega sveta in nič koliko ustreznih finančnih navez, s katerimi počneš lumparije. Pod slovenskim soncem je v tem pogledu velika suša in bo suša tudi ostala. Mi smo male neuke veveričke, ki nas bodo bistrejši in bolj pokvarjeni od nas skubili do sodnega dne. Tudi sami nismo v tej zajebani poziciji: tičimo v velikanski žalostni družbi tistih po vsem svetu, ki jih skubijo in stvari niso kos.
Seveda pa nekaj malega o tem le že vemo ali vsaj slutimo. Vemo, na primer, da naše neskončne sodne štorije, ki ne dobijo in ne dobijo zaključka, tičijo v glavnem v slovenski zakonodaji. Natančneje: v tistih tako rekoč neznanih skupinicah superstrokovnjakov, ki nam v zavetrju in temni anonimni senci sestavljajo osnutke zakonov. V osnutke se po tistem umno in lopovsko vrinejo nekatere fine, očem skoraj nevidne špranje, ki jih parlament, ki jih na koncu požegna v nove zakone, seveda sploh ne opazi in jim ne more biti kos, ker ni sestavljen iz samih protisuperstrokovnjakov, ampak iz poslancev iz mesa in krvi in dostikrat tudi precej preprostega uma, ki v glavnem še pravniki niso in so jih stranke porinile na sceno kot kandidate za parlamentarce po svojih, zelo preprostih interesih in argumentih. No, in novi zakoni s finimi špranjami tako zaživijo svoje lastno življenje in špranje so ravno tolikšne, da je mogoče skozi njih kot posledico stlačiti vse mogoče lopovščine.
Potem je tu še druga štorija, zelo množična in še mnogo mnogo bolj splošna, in eden tipičnih predstavnikov te druge nesrečne štorije, ki počasi in po nič koliko stopničkah tudi vodijo v lopovsko družbo in državo, sem kar jaz sama, prijavljam se na sramotilni oder, mi ne kaže drugega. V mojem gospodinjstvu so občasno potrebni različni mojstri, ki morajo vsake toliko popraviti to in ono, in so dostikrat vitalnega pomena za bivanje med mojimi štirimi ali nekaj več stenami. Eden od njih je na primer mojster, ki mi uravnava gretje. Moje gretje je komplicirana in redka reč; ko so mi ga pred sedemnajstimi leti vgradili, je na njem tudi vsaj eden mastno zaslužil. Pomeni, da se kar pogosto kvari. Če je gretje fuč in pri tem zmrzujem, je mojster, ki mi zna to popraviti, moj kralj, pred katerim padam na kolena in ga častim, jasno. No, in moj mojster, ki me odreši mraza, mi za svoje ne prav poceni udejstvovanje pač zaračuna in jaz mu plačam, pri čemer še nikoli, odkar stanujem in se grejem tu, nisem od njega dobila računa. Očitno moj mojster računov ne piše, vsaj meni jih ne piše. In jaz mu vdano plačujem in še nikoli nisem zinila nobene o tem, kje je račun, ker z veliko verjetnostjo ugibam, da ga po tistem ne bo več blizu in me bo potemtakem zeblo. Če staro babo zebe, se najprej prehladi in potem umre, in tega se mi, kdo ve zakaj, še nekako ne da.
Čisto lahko, da me bo po tem priznanju obiskala inšpekcija in odrla, ampak v tem pogledu me nič ne premakne. Za krono vseh kron namreč svojega gretja sploh ne morem vreči na smetišče in si kupiti novega, ker sem odvisna od dveh sosedov nad sabo, ki morata skupaj z menoj tudi zamenjati gretje in jima to ta hip sploh še ne pade na pamet, saj je očitno njuno gretje kakovostnejše od mojega.
Kaj hočem reči: reči hočem, da sem tudi jaz sama nekakšen sovražnik države, ki ustvarja pogoje za lopovščine in gnilo državo, in moram biti potemtakem tiho kot miška, čeprav nimam seveda nič z bančno luknjo, in me potemtakem Lidija Hren sploh še ni obiskala in me najbrž tudi ne bo.
Hudič je, če živiš v tako majceni državi, da tako rekoč vsak pozna vsakega. Sosedu se v takšni državi pač dela usluge, on jih bo tudi tebi in tako ta reč pač pri nas funkcionira. Tvoj sosed je lahko krovec, ki ti tu in tam pomaga zaflikati kakšno luknjo v strehi, lahko pa je tudi direktor Ljudske banke, ki ti pomaga, da sedeš v vodstvo katerega od republiških skladov. Razlika ni tolikšna, kot bi ugibal človek na prvi pogled, in deluje.
Da, lepo se imamo. In vse bolj se mi zdi, da se bomo imeli podobno lepo do sodnega dne.
Objavljeno v Zarji št. 14, 3. 4. 2018.
