Ne še. Na tem koncu sveta imamo pač srečo, da celo jeklene konjičke namakamo v zlatu. A kako dolgo še? Ni zagotovila, ne ustave, ne zakona, da bo voda, ki jo danes zlivamo v odtoke, medtem ko slaba polovica sveta nima več dostopa do nje, enako pritekala tudi čez deset, dvajset let. Voda postaja nova nafta in vojna se je začela. Ni dovolj visokih gora ne dovolj globokih voda, da bi ustavile hrepenenje kapitala.
Pravico do pitne vode smo leta 2016 vpisali v Ustavo Republike Slovenije. Ni bilo tako preprosto, kot danes kdo misli. Ljudstvo si je takrat oddahnilo, češ zdaj smo pa varni, nekaj politikov se je pokazalo pred kamerami, stroka pa je potarnala, češ da nje niso nič vprašali ... Resnica je namreč, da nismo prav nič bolj na varnem, kot smo bili. Na to opozarja Civilna iniciativa sVOboDA, ki se je zelo potrudila za vpis pravice do vode v Ustavo RS. In na glas ošteva politiko, ker se od vpisa naprej ni zgodilo prav nič. Vsaj nič takega, da bi mirneje spali ob misli na naše vnuke.
Na to je opozoril evropski poslanec dr. Šoltes na okrogli mizi Ali ustava drži vodo na svetovni dan vode 22. marca, češ, prevečkrat smo že videli, da ustava prenese vse, pitna voda pa je preveč pomembna, da bi tudi ta ustavni člen postal mrtva črka na papirju. Do vode nimamo odnosa, nimamo infrastrukturnega sistema ne ustreznega vzdrževanja ali nadzora nad kakovostjo. Vse to seveda stane. In še vedno nimajo vode vsi prebivalci Slovenije, čeprav je pravica do nje zapisana v ustavi. Seveda to pomeni tudi, da jo zmorejo vsi plačati.
Kot je dejal član CI Brane Golubović, oskrba z vodo ne sme postati tržno blago in koncesije se ne smejo podeljevati zasebnim podjetjem, država pa je kljub temu že povozila ustavno določbo z izdajo dovoljenja za gradnjo na ožjem vodovarstvenem območju. Magna Steyr, predstavljena kot velik gospodarski dosežek, četudi bo v umazani industriji ustvarjenih le nekaj sto nižje plačanih delovnih mest, pač stoji na vodonosnem območju. Nad vodo, ki jo pijemo, jo bodo pili naši otroci, in kar se bo nabiralo v njej, bo zastrupljalo naše vnuke.
Podobno se borijo za vodo civilne iniciative na reki Muri, evropski Amazonki, zadnjem zatočišču številnih rib, v njej jih namreč živi kar 51 avtohtonih vrst. Kljub nekajletnemu dokazovanju, študijam neodvisnih raziskav, celo iz tujine prihajajo opozorila proti gradnji hidroelektrarne, naši energetski lobiji mirno pritiskajo naprej, vlada in njene službe pa si zatiskajo oči.
Na dan vode so okoljski ministrici Majcnovi predali 77.310 zbranih podpisov proti gradnji hidroelektrarn na reki Muri ob vrsti vprašanj. Zakaj je država recimo vložila 50 milijonov evrov v pomurski vodovodni sistem B, če ga načrtovana gradnja ogroža? Že gradnja ene same HE bi resno ogrozila oskrbo s pitno vodo za dvanajst občin z okoli 60.000 prebivalci, ne bi pa dajala niti 0,45 odstotka električne energije v Sloveniji. Uničili bi mokrišče, možnost turizma ob reki in kršili številne evropske direktive. Okoljsko poročilo pravi, da bi gradnja vplivala tako na kakovost kot na količino voda v vodnih zajetjih. Kaj jim je odgovorila ministrica? Da morajo najti pravi resor in naslov, okoljsko ministrstvo to menda ni. S čimer je neposredno priznala prevlado energetskih lobijev ter zaslužka nad okoljem in ljudmi.
Poznate misel enega od starešin severnoameriških Indijancev? Ko bo padlo zadnje drevo, ko bo uničena zadnja bilka in zastrupljena zadnja kaplja pitne vode, ko bo vse uničeno, bo prepozno za kesanje!
Objavljeno v Zarji št. 13, 27. 3. 2018.
