Ko sem poslušala in gledala sejo iz Bruslja, kjer je bilo na dnevnem redu pranje umazanega slovenskega perila izpred mnogo let, sem kar čutila, da sem rdeča kot pesa. Od jeze in sramote. Šlo je za zdaj že znamenito pranje iranskega denarja v NLB, kar se je menda še nekaznovano in celo ignorirano dogajalo pri nas in kar naj bi bila evropska sramota za Slovenijo. Zvenelo je približno takole: Takle mamo v Sloveniji, vidite vi v Bruslju, ali ni grozno? Prosimo, da nam poveste svoje in nas po prstih pred vsem svetom. Zaslužimo si.
Halo! Kdo je zdaj tu nor? Ali morda: kdo je zdaj tu nezaslišano pokvarjen? V Bruslju so, hvala bogu, povedali tisto, kar je bilo od njih pričakovati: Dragi Slovencelji, to so vaši domači problemi in domače umazano perilo morate oprati doma in ne tu; nas to v resnici kaj posebej ne zanima. In natanko tako kot mi so vedeli, da gre seveda za sveže slovenske predvolilne finte kdo bo koga, in Romana, ki se je v tekmi za predsednika države vedla tako rekoč zgledno in je imela vse moje simpatije, se mi je zamerila do sodnega dne.
Hehe, ampak to, da je v Bruslju poleg jeznega obtožujočega mladeniča Anžeta Logarja sedel še njegov alter ego, novinar Mladine, ugledni Borut Mekina, z nekakšno protizgodbo tistemu, kar je razlagala britev Anže, je dramaturška pogruntavščina evropskih, če ne celo svetovnih razsežnosti in me je nekoliko spominjalo na aktivnosti filozofov v antični Grčiji, ampak vas ne bom utrujala s tem, ker gre za osebnostno deformacijo z nekdanje klasične gimnazije. Skratka da končam: fuj!
Na meji jeze sem bila oni dan tudi, ko se je po Čeferinu zgodila nova največja evropska čast za slovenske športne funkcionarje, ki so segli najvišje na mednarodne pozicije doslej. Janez Kocjančič je postal predsednik evropskega olimpijskega komiteja. (Morda se pravi tudi predsednik zveze evropskih olimpijskih komitejev, na ekranu so uporabljali oba naziva.) Uauuu! Čast, čisto primerljiva s Čeferinovo. Uganite, na katerem mestu je nacionalka v osrednjih poročilih objavila to res sijajno vest? Na predzadnjem. Kdo naj to razume? O, ni prav težko razumeti. Janeza se že od nekdaj drži avreola »sumljivo levega«, prijateljuje s Kučanom, lepo vas prosim, si mislite! – in evo posledic. To je seveda bedna pozicija in bedna reakcija na za nekatere neprijeten dogodek in spet me je bilo za nacionalko sram. Čeprav mi takšno počutje prav nič ne ugaja in sem najbolj vesela, če sem na punce (in tu in tam vmes tudi kakega fanta) lahko ponosna.
Ampak zdaj sem zlezla v formo in dajmo, posipajmo s soljo še en vidik slovenskih medijskih ran, reči hočem kiksov: Kdo ve, kaj je bil pred nekaj dnevi najbolj noro znamenit družabni dogodek vse Evrope? Klela sem kot kaj jaz vem kdo, ker so bile moje najljubše TV-postaje povsem zabasane s sicer pričakovano, a vseeno s posebnim navdušenjem plasirano novico brez konca in kraja. Z angleškega dvora so sporočili, da sta se prestolonaslednikov brat princ Harry, rdečelasi ljubljenec monarhije, in njegova črnolasa ameriška igralka končno uradno zaročila: poroka bo spomladi! Od vsepovsod, tudi iz drugih evropskih in ameriških TV-postaj, so se dolgo zlivale reke, ne, veletoki topoglednih novic in posnetkov. Edina izjema je bila naša ljuba Slovenija. Naslednjega dne celo niti v Delu in Dnevniku (če sem kaj prezrla, me ne ubijte!) ni bilo objavljene niti ene notičke, niti kot znamka velike sličice o tem evropskem družabnem veledogodku. Smo pri nas prefini? Smo pri nas tako zelo sofisticirani, da takšnih malomeščanščin niti pod razno ne opazimo, kaj šele da bi našle prostor v slovenskih finih medijih? Po drugi strani pa, glej no, glej, Delu ni prav nič nerodno objavljati v kroniki cele plahte napetih štorij, ko Pepe Franclju na eks zabode nožič v trebuh in zvleče na dan Francljeva čreva. Francelj in njegova čreva so veledogodek, princ Harry pa je rumeno sranje, ki lahko čaka dneve in dneve. Kriteriji za počit. Naj razume, kdor zmore.
Ko so že na tapeti čreva, naj ošinem še Kemijski inštitut, skrajno ugledno slovensko znanstveno ustanovo, kjer se gredo čudne krvave rihte. Spremlja jih vsa Slovenija, zato detajli, o čem gre beseda, niso potrebni. Po meni pa vrta tisti moj neprijetni pajdaš, ki se ga ne zmorem otresti, tisti večni, zakaj? Moja najbolj morasta beseda, ki mi leta in leta noče dati mira in se mi obeša pod male možgane, je namreč preklemanski zakaj. Tako zdaj premišljam, ali je posredi tem krvavim žehtam morda tudi kak kemični izcedek? Kak hlap, kakšne molekule, kakšna sparina, ki je nihče ne zazna? Kakšno kemično stanje duha? Kar malce srhljivo premišljanje, ne? Heh, slovenski scenaristi, ste že našpičili ušesa? Vem, ste. V redu.
