Seveda gre za nesporazum. Predsednik je pod vtisom veznega besedila le poudaril željo po končni enakopravnosti, ki je kljub vsemu za zdaj še ni. (Dopuščam tudi možnost, da smo ga ob napornem urniku, vrednem kakšnega superjunaka, zmerno dolgočasili.) Kolegica Jelka Sežun je namreč voditelju večera Davidu Urankarju položila v usta naslednje besede: »… Ženske morajo vse narediti dvakrat bolje kot moški, da obveljajo za pol tako dobre. Na srečo to sploh ni težko. Nekoliko teže pa je doseči, da ženskam to odličnost tudi enako plačajo. Podelitev naslova ženska leta smo nalašč zamaknili proti koncu novembra, da bi nam vsem dali čas, da si opomoremo od bučnega proslavljanja 3. novembra, to je bil namreč evropski dan enakega plačila, ki ga vsako leto praznujemo tisti dan v letu, ko ženske v primerjavi z moškimi prenehajo prejemati plačilo. … Evropejke v povprečju zaslužijo 16,3 odstotka na uro manj od Evropejcev, Slovenke pa 8,1 odstotka manj od Slovencev. Ta razlika se ne zmanjšuje, čeprav so lani v Evropi našteli 33 odstotkov visoko izobraženih žensk in 29 odstotkov visoko izobraženih moških. A brez skrbi, Evropska komisija je že neizprosno ugriznila nazaj – s konferenco o enakosti spolov. … In so ti podatki vse malce razkurili – razen seveda tistih na najmlajši desnosučni televiziji in njenem portalu, kjer so rekli, plačne razlike? Pa saj smo med seboj različni in je neenakost nekaj povsem naravnega. Ah, potem je pa vse v redu.«
No, pa razčistimo. Seveda se tudi mi strinjamo, da so ženske kvote oblika pozitivne diskriminacije, a so žal edine pripeljale do tega, da ženske na nekaterih odločilnih področjih sploh pridejo zraven. Naša akcija Ženska leta pa ne želi samo prepevati starih feminističnih melodij (te sodijo zraven, ker so žal še aktualne), ampak predvsem nameniti pozornost ženskam, ki si to zaslužijo. Take akcije bodo še bolj potrebne, ker svet vsaj z eno nogo drvi po spolzkem toboganu razpadanja vsega, kar je vredno, pomembno in sveto. In bo treba čedalje bolj poudarjati prava dejanja srca in človečnosti ter vsa prizadevanja, kjer je še vedno v ospredju skrb za dobro drugega. Mar ni osnova udobno civiliziranega sveta, da drug drugemu pomagamo? Medicinska sestra vas neguje, zdravnica pozdravi, policistka varuje, prodajalka vam proda štruco kruha, v šoli učijo vašega otroka, soseda vam skuha kavo ... in tako naprej. Kdaj pa take akcije res ne bodo več potrebne? Ko bo izjemno postalo vsakdanje. Zgodovina uči, da je to utopija. Vsi pač ne mečemo vrat s tečajev zaradi klicev iz stanovanja pod nami. Še zaradi joka otrok včasih več ne.
Ampak res, zakaj samo ženska leta? Tudi dosežki in dejanja moških so nedvomno izjemne zgodbe srca in poguma. No, moški imajo kljub vsemu več manevrskega prostora za priznanje (še nedavne volitve so lep dokaz za to). Poleg tega bi se morali prej dogovoriti, kakšen je sploh moški leta. Testosteronske in podobno dlakave prazgodovinske reči zagotovo odpadejo, saj prav te še vedno držijo planet pod uničujočo prevlado korporacijskega globalizma, vojn v imenu kapitalizma in nesramno neenake razdelitve bogastva. Iskati bi torej morali modrost presojanja med dobrim in zlim, med prav in narobe, mirno moč, ki med vojno in mirom doseže slednjega. Vizijo, ki omogoča preživetje. In žlahtnost misli, ki privzdiguje. Uf, težka naloga. Klasične ženske sanje.
Ko smo že pri njih: naše sanje niso, da akcija ne bi bila več potrebna, temveč da bi se nam pri iskanju navdihujočih zgodb in velikih osebnosti, ki zaradi skromnosti ždijo v zakotni vasici ali pisarni, pridružila vsa Slovenija. Ker štejejo njihova dejanja, zamisli in vse, kar so premaknile. Najpogosteje s tipično žensko trmo, radovednostjo in strastjo.
