Bilo je davnega leta 1963, ko je nesmrtni Billy Wilder ustvaril svojo urnebesno komedijo Sladka Irma. Andre Previn je za filmsko glasbo dobil oskarja, Shirley MacLaine pa svetovno slavo. Da o Jacku Lemmonu – igral je policista, ki želi spreobrniti nabrito cipico – sploh ne izgubljamo besed.
Potem je minilo več kot pol stoletja in evo jo, novo Irmo! Tudi ta je bila, če prav premislim, kurba in nič boljšega, ampak hkrati je bila naravna (vele)sila, zoper nje pa ne moreš nič, tudi če imajo ušiv značaj. Že kar zgodaj me je prikovala pred televizijo, v divjanju naravnih sil je kljub vsej tragičnosti vselej tudi nekaj sprevrženega šarma. In bilo je kaj videti! CNN je prekosila samo sebe. Na teren po Floridi je poslala četico svojih posebno hrabrih, posebno življenje prezirajočih in posebno plečatih poročevalcev, med njimi nekaj fantov iz čisto prve lige, kar se mi je zdelo precej čudno, kajti nekajkrat so se dobesedno igrali z življenjem. Vetrovi in poplave so bili divjaški, a o tem tako že dolgo veste vse. In pobi, predrzni pobi, ki se važijo pred javnostjo, so nekajkrat seveda močno pretiravali. A se je srečno končalo, čeprav je mimo njih kdaj odneslo tudi kakšen smrtonosen projektil v podobi polomljenega težkega strešnika, zveriženega in kot nož ostrega cestnega prometnega znamenja in podobno. Zavese igličastega dežja, ki so se podile sem ter tja po ulicah, so bile tudi videti prej mini projektili kot kaj miroljubnega.
Med njimi je na začetku, pozneje je izginila izpred kamer, po Miami Beachu (ali je bil morda Miami?) poplesavala prav čudna pojava. Drobcena Azijka, čisto lahko da je bila Kitajka, v živozeleni vetrovki s kapuco (podobne so nosili tudi skoraj vsi drugi), ki ji jo je divjaški orkanski veter kar naprej rinil z glave in jo je Azijka kar naprej vlekla nazaj na premočene lase, je poskakovala med vsem tem sodnim dnem po kot na luni prazni cesti in po pločniku kot cirkuška artistka z nadnaravnimi sposobnostmi. Ni mogla stati, sunki vetra so bili zanjo premočni, pa se je šla nekakšen čuden, nor balet: poskakovala je naprej, nazaj, vstran z nogicami v smešnih, a očitno zelo funkcionalnih nizkih čeveljcih, in vsakič ko si si zamrmral, zdajle bo pa padla in jo bo odneslo, se je spretno ujela; da, videti je bila celo zanesljivejša od nekaterih svojih trodelnim omaram podobnih kolegov.
Potem je končno izginila z malih ekranov, kamere so se prestavile na druge lokacije in dolgo mi je bilo dolgčas po njej.
Najtesnobnejša od vsega je bila prav ta praznina. Poznam Miami Beach in njegov 24 ur trajajoči cirkus prometa in pešcev na eni od najbolj obiskanih lokacij sveta. Tam še vedno diši po Versaceju. Tu pa smo ure in ure zrli v popolno, lunarno praznino, ki je bila sama po sebi nekaj nezemsko zloveščega. Floridski guverner Rick Scott, suha, asketska in sama po sebi nenavadno avtoritativna pojava, ni zaman dneve in dneve na številnih tiskovkah rotil ljudi, da je treba nujno iz mesta, iz vseh večjih mest, na varno, na sever. V zaklonišča. In ljudje so odšli. V neskončnih, oklevajočih in zastajajočih kolonah, odšlo jih je več kot šest milijonov. Nak, na druge strani neba se ni bilo mogoče razpršiti, le na sever se je dalo, ker je bila Irma kot velikanska debela svinja z majhnim hudobnim očescem, ki je, čisto nenavadno, segala od ene obale Floridskega polotoka do druge in ustvarjala povsem nove okoliščine tega neverjetnega hurikana. Meteorologi, ki so se pred nami pogosto pojavljali in so bili posebno zaželeni, so razlagali zapleten, nam do zdaj neznan ustroj orkana in njegova čudna pravila igre: ne vrti se samo orkan, vrti se tudi vsa neznanska voda, ki ga spremlja: orkanski vetrovi in velikanske vode so v komaj razumljivi španoviji izvajali celo meteorološko predstavo, res pravi teater, ki ga je bilo kar težko razumeti. Najnevarnejša pri orkanu je voda in ne vetrovi, je nenehno ponavljal napovedovalec.
In sredi tega lunarnega niča se je, tedaj ko je Miami pravkar lezel v orkanovo oko, nenadoma pojavil na pločniku človek s psom. S precej majhnim belim psom na dolgi vrvici. Pes je šel na lulanje in neznanemu moškemu v tvidastemu jopiču je bilo to očitno prednostna naloga, bolj pomembna od njegove lastne varnosti. Človek s psom, najprej na pločniku in potem nekaj časa kar po sredi že nekoliko poplavljene avenije je bil sredi tistega niča tako groteskna pojava, da si se moral uščipniti.
Potem so javili iz Washingtona Trumpovo sporočilo mučeniški zvezni državi, že drugi za Teksasom, da bo zdaj zdaj priletel na Florido k svojemu ljudstvu, naj ljudje tu ne skrbijo, vse bo uredil, vse bo še dobro, nič skrbeti!
Jej, jej, slovenski zet, tole prvo leto vladanja pa ne bo od muh! Pri čemer Joseja, novega orkana z močjo četrte stopnje, ki je tik za Irmo prihrumel nad kopno, sploh nisem omenila. In nedaleč stran na zahodu je pustošila še tretja, tropska nevihta Katja, ne vem, od kod so Američani vzeli Katjo; najbrž so jo poimenovali po kakšni zlovešči ruski vohunki: tri tropske nevihte druga ob drugi, tri debele hudobne svinje z zloveščimi očesci, to je bilo nekaj komaj prebavljivega.
Bogve kaj slovenskega zeta še čaka v letih predsedniške slave? Bogve kako dolgo bo še trmoglavil, da je spreminjanje vremena bedarija? Vsekakor se bo lahko po nenavadni bližnjici z nebes bodisi rehabilitiral in celo zaslovel bodisi bo dokončno izgubil zaupanje volivcev. Da vidimo!
