Na svojem Facebookovem profilu je objavil čudovite slike vasice O Cebreiro, ki leži 1330 metrov visoko, in jih poetično imenoval »mogočna keltska vrata v Galicijo«. Ko sem si ogledovala njegove fotografije, nisem mogla verjeti, da sva bila oba na istem kraju. On govori o nebesih, moja izkušnja pa je pravi pekel. Edina razlika je, da je on hodil v sončnem vremenu, jaz pa v skorajda orkanskem vetru in dežju, da o megli ne govorim. Bila je tako gosta, da so še ptiči hodili peš! Vasica O Cebreiro je znana kot kraj, kjer se vroč in suh zrak s celine pogosto meša s hladnim in vlažnim zrakom, ki prihaja iznad Atlantika, zato je tu vreme precej spremenljivo. Vasica je v resnici vstop v špansko Galicijo. Tod živijo potomci Keltov (Ircev in Škotov). In, zanimivo, galicijsko nacionalno glasbilo so dude!
Grizenje kolen in vsesplošna svinjarija. Že dan pred O Cerebreirom sem se psihično pripravila na vzpon, nisem pa se mogla pripraviti na vse, kar me je čakalo. Grizla sem kolena v hrib, nobena vetrovka me ni mogla zaščititi pred strupenim vetrom, dežne kaplje so bičale moj obraz. Vlaga se mi je zalezla čisto v kosti. Če sem se hotela rešiti tega pekla, ni bilo druge, kot da hodim. Korak za korakom. In sem pririnila na vrh! O Cerebreiro je bil moj dnevni cilj. V občinskem albergu je bilo dovolj prostora, vendar se vrata odprejo šele ob 13. uri. Briga tiste, ki prenočišče upravljajo, če uro in pol pred odprtjem zunaj na mrazu (bili sta 2 stopinji Celzija!) zmrzujejo peregrinosi. No, vrgla sem nahrbtnik nekam v kot in se odpravila v bližnji bar. Tam sem se pogrela s toplo galicijsko župco. Tisti hip se mi je zdela najboljša jed na svetu!
Pleme vrečkarjev. Končno sem dočakala uro, ko so se odprla vrata alberga. Ampak, jezusmarija, kakšnega alberga! Ta si bolj zasluži naziv štala. V enem prostoru nas je bilo nagnetenih približno 60. Kakšne rjuhe ali prevleke, o tem lahko samo sanjaš! Postelje pa čisto blizu druga poleg druge, mimogrede je lahko tvoja noga med spanjem nevede zašla na posteljo tvojega soseda. No, sem si rekla, vsaj na dežju nisem. Ker me je zeblo kot psa, sem gospo, ki je pobirala denar za nočnino, prosila za odejo. Ni odej, je odgovorila in se obrnila stran. O porkaduš, zdaj sem pa nasrkala! Imam samo eno ubogo svileno vrečo, ki mi je do zdaj popolnoma zadostovala. Ker me je zeblo do kosti, sem nase navlekla suha oblačila, na glavo sem nataknila pleteno kapo, na roke pa rokavice. Da bi se odšla oprhat, mi ni prišlo na misel! Rajši malo smrdim, kot da grem v mrzlo in ne preveč čisto kopalnico! Zlezla sem v spalko, se tresla in čakala, da se ogrejem. Prav počasi sem se sprostila in od daleč je prihajal odrešilen spanec. Ampak pozor! Čisto blizu svojih ušes zaslišim osovražen zvok – zvok, kot da nekdo mečka plastično vrečko! Čisto navadno, tako, kakršno dobite v vsakem supermarketu. Obrnem se proti zvoku in zagledam svojega soseda, ki prazni svoj nahrbtnik. Kaj hudiča vendar počne? Ali mora prav zdaj šumeti kot kakšen cepec? Kmalu sem ugotovila, da z mojim popoldanskim počitkom ne bo nič. Kaj pa zdaj? Nič, obrnila sem se in opazovala svojega soseda. To je bilo boljše kot vsaka burleska! Šlo je pa takole: gospod je potegnil iz nahrbtnika vrečko, jo razprl, vzel ven jabolko, ga odložil poleg sebe na posteljo in potegnil iz vrečke še eno vrečko. Jo spet razprl, jo povohal, vtaknil vanjo jabolko in še eno vrečko ter vse skupaj zavezal in položil poleg sebe. Na vrsti je bila naslednja plastična vrečka. Iz nje je vzel svoje gate, jih povohal in ponovil postopek. In v tem ritmu je nadaljeval, dokler nahrbtnik ni bil prazen. Potem pa je vanj začel zlagati vrečko za vrečko. Na koncu mi je bilo že tako smešno, da sem se smejala v pest, na glas se nisem upala.
Več v reviji Zarja št., 24. 13. 06. 2017
