Ta čas poteka polemika o odstrelu jelenjadi. Na bojišču se spopadata dve zeleni armadi, gozdarji in lovci. Vsaka stran izpostavlja skrajne argumente, s katerimi naj bi prepričala javnost. Streljata s težko artilerijo dokazov in protidokazov, gozdarji z grožnjo o skorajšnjem uničenju slovenskih gozdov, lovci z napovedmi o hitrem propadu populacij jelenjadi. Opravka imamo s tipičnim argumentumom ad hominem, ko se poudarjajo poslušalcem všečni razlogi, povedani na poljuben način. Ob tem se oboji predstavljajo kot varuhi narave, čeprav ne moremo prezreti njihovih interesov, torej ločenega gospodarjenja z gozdovi od gospodarjenja z divjadjo. Celote ne vidi nihče.
Pa začnimo z gozdarji! Razveseljivo je, da v gozdu ne vidijo le proizvodnje lesa, ampak tudi »neproizvodno« vlogo gozdov, ki je »vsaj dvakrat več vredna«. Tu gozdarji pridejo nevarno blizu komodificiranju gozda, kajti vsako komodificiranje narave vnaprej preprečuje demokratično izbiro. Naj pojasnim: ne bomo več mogli dokazovati, da morata biti določen ekosistem ali krajina zaščitena zato, ker sta čudovita in nam prinašata veselje; dejali nam bodo, da je bila njuna inherentna vrednost že izračunana in da sta nedvomno vredna manj kot drugo, za kar ju lahko uporabimo. Trg je povedal svoje, konec razprave! Stališče gozdarjev, ki so ga začeli razglašati že pred štiridesetimi leti, je jasno, preštevilna jelenjad in srnjad objedata gozdno mladje do te mere, da je ogrožena naravna obnova gozdov. Kar približno 40 odstotkov slovenskih gozdov je prizadetih in v zraku visi, da se bodo spremenili v monokulturo bukve. Mimogrede, gozdarji so bili tisti, ki so pred poldrugim stoletjem za potrebe industrijske revolucije načrtno uvajali monokulturo smreke na območjih, ki niso njen habitat. To je šolski primer komodificiranja narave, pri katerem se je na gozd gledalo zgolj kot na rastišče tržno zanimivega lesa. Naravno rastišče smreke so gorski svet in mrazišča dinarsko-kraškega sveta. Zunaj naravnega areala smreka kot monokultura v toplejšem podnebju v treh generacijah (približno 150 letih), enostransko izčrpa tla, obenem se hranila iz zakisane zemlje hitri izpirajo. Ker se to dogaja tudi z vodo, smreka v nižinah trpi nenehno žejo. Posledica oslabljenih sestojev je pojav lubadarja. V zdravih smrekovih sestojih lubadar komajda preživi, v oslabljenih pa začne svoj pohod, ki ga opisujejo kot katastrofo. Še ena antropocentrična zabloda! Gledano s stališča narave lubadar zgolj odstranjuje propadajoči sestoj in si utira pot za obnovo naravne sukcesije. Lubadar, največji »sovražnik« gozda, nas uči, da je največji sovražnik gozda človek in da je lubadar le grešni kozel za prikrivanje človeške nespameti. Monokultura smreke v nižinah je v primerjavi z mešanim gozdom kot koruzna njiva v primerjavi s sonaravnim mešanim posevkom. V vsaki monokulturi razmnoževalni potencial »škodljivca« eksplodira, sledi uporaba kemičnih strupov z znanimi posledicami za naravo in človeka. Pri nas so se oglasili posamezniki, ki so v »vojni proti lubadarju« predlagali »reševanje« gozdov s pomočjo letal, ki bi pršila insekticide. Ti kemični specialci niso imeli pojma o mreži življenja. Lubadar prenaša s seboj dve vrsti glivic, katerih spore trosi naokrog. Lubadarjeve ličinke se hranijo v tankem sloju pod lubjem, kjer je pomanjkanje hranil. Pomagajo jim glive, ki se s hifami zavrtajo v globino drevesnih tkiv in hranijo ličinke, ki so jim hranila sicer nedosegljiva. Vendar smreka ni od muh. Ko zazna napad lubadarja, začne izločati terpene v koncentraciji, ki lahko uniči lubadarja in njegovo glivično vrtalno orodje. Takrat lubadar uporabi drugo skrivno orožje, ki ga nosi s seboj, bakterije iz rodov Pseudomonas in Rahnella. Te bakterije izločajo snovi, ki nevtralizirajo toksičnost terpenov, pod pogojem, da imunski sistem smreke z izločanjem tepenov ne deluje učinkovito. Če je ta oslabljen, zmaga lubadar, tako kot to velja pri človeku ali pa človeški družbi. Oslabljen imunski sistem človeka odpira vrata obolenjem in smrti, oslabljen imunski sistem družbe pa prinaša njen razkroj in propad.
Hlevski koncept gozdov
Gozdarji vedo, da avtohtono drevje lahko zagotovi le naravna sukcesija. Ker pa naravna pomladitev gozda poteka predolgo za človekovo sebičnost in ker listavci rastejo počasneje kot človekov pohlep, še vedno obstajajo težnje, da se zasadi smrekovje. V taki drži tli želja malikovalcev denarja, ki bi radi vnesli koncept industrijskega gozda kot tovarne lesa. Formula je znana, golosek gozda daje les in stavbna zemljišča; hlodovino prodamo tujcem, zemljišče pozidamo za tujce. Super, to je končni domet komodificiranja gozda. Na ta način narave ni več, ostane zgolj tehnosfera, do neprepoznavnosti komodificirana narava. Antropocentrični pogled se skrči na roparski profitni pohod. Gozdovi so spremenjeni v tovarne lesa, njive v tovarne mesa. Vse, kar se dogaja v naravi, se dogaja le še po meri profita. Če ni tako, preštevamo »izgube« v denarju in kričimo o katastrofi. Toda katastrofa je zgolj v naših glavah, v ekonomskih kalkulacijah človeka. V naravi katastrof ni, je le prilagajanje življenja na spremembe. Logika denarja je res »malo čez les«!
Preselimo se med slovenske lovce in prisluhnimo njihovim argumentom. Zelena bratovščina je dediščina prednikov in sicer opravlja pomembno delo, vendar le ni tako naravovarstveno naravnana, kot se razglaša. Arhetipski kult trofeje je še vedno živ, po drugi strani pa se ne strinjam z delom urbane populacije, ki lovce razglaša za osebke, ki »gredo med dvema gostilnama skozi gozd«. Bolj bi se strinjal s tistimi, ki pravijo, da so lovci postali razvajenci, ki imajo radi polne gozdove divjadi, da s čim manjšim naporom pridejo do strela. Hlevski koncept gozdov pa ne gre skupaj z gozdarji. Na tej točki se pokaže moč lovske elite, ki je sila vplivna v vseh družbenih režimih. Najbogatejši so najbolj razvajeni in najraje streljajo kar iz svojega terenca. Kdo bi izgubljal čas z dolgotrajnim »peršanjem« skozi gozd, ki je včasih jagrom prinašal lovski užitek? Ni časa za negotovo sledenje in prestrezanje divjadi, hiter strel in trofeja na zidu, to je to! Pogosto se lovci dičijo s krmljenjem uboge sestradane divjadi v zimskem času, kar naj pri ljudstvu vzbuja podporo. Vendar divjad pozimi ne trpi, kajti njena presnova je za vsaj 60 odstotkov počasnejša kot poleti. Zimsko hranjenje divjadi ima nasproten učinek, škodljivo je, saj živalim obudi dremež prebavil, s tem pa lakoto, lupljenje drevesnega mladja, obolenje prebavil in povečano umrljivost. Krmišča so najboljša priložnost za hiter odstrel trofejnih primerkov, torej so sila priročen izgovor za vnete zbiralce trofej.
Volkovi ne koljejo, kolje človek
In kje naj bi bila rešitev spora med gozdarji in lovci? Odgovor je le eden, volk. Ob oceni volčje populacije so prešteli le 52 osebkov in od tega naj bi jih kar deset odstrelili. Ali smo jih zaščitili zato, da jih zdaj pobijamo? Zakaj? Zaradi nekaj ovčerejcev, ki so svoje črede nastavili na volčje stečine. Ali ovc ne morejo zaščititi z ovčarskimi psi ali električnimi ograjami? Ne, se ne splača, ker odškodnino za izgubljeno ovco plača država v višini njene dvakratne tržne vrednosti. Ovčerejski lobi vrešči ob vsakem »pokolu« ovac. Vendar volkovi ne koljejo, kolje človek. V slovenske gozdove moramo naseliti vsaj 50 volkov, da naredijo red med preštevilno parkljasto divjadjo. Že oktobra 2012 sem na teh straneh zapisal izjemno zgodovinsko modrost prednikov: »Kje hodi volk, tam raste gozd.« Slovensko ljudsko izročilo hrani še mnogo drugih praktičnih izkušenj, ki so uporabne v tem ponorelem svetu. In ne samo to, te izkustvene modrosti v marsičem presegajo dognanja moderne znanosti. Zrasla so namreč na tisočletnih izkušnjah in intuiciji, ne na racionalnosti empirične znanosti, ki je slepa za mrežo življenja.
Varovanje ekosistema v zajezenem stanju razvoja pomeni varovati nekaj, kar ima z naravo kaj malo skupnega. Prvobitne narave ni mogoče obnoviti. To je še ena izmed želja po obvladovanju narave. Naj ta sama najde svojo pot. Naselimo manjkajoče volkove, se umaknimo in opazujmo, kaj se dogaja. Problem se bo rešil sam po naravni poti. Tisto, kar resnično moramo storiti, je ponovna naturalizacija človeškega življenja. To pomeni obuditev zatrte povezave človeka z naravo.
