Tokrat smo si privoščili svojevrsten časovni zamik: Petra Kauzerja, šampiona z lanskih olimpijskih iger, smo povabili na pogovor, ko je končal običajen trening in ni bil pod vtisom katerega od pravkar končanih velikih tekmovanj. Zato je lahko umirjeno in neobremenjeno spregovoril o svoji karieri, ki zahteva veliko odrekanja, pa tudi o družini, spominih in doživetjih. Seveda osvojene srebrne medalje v Riu de Janeiru le nismo mogli kar obiti. Vso Slovenijo je takrat spravil na noge. Če nič drugega, je trenutke navdušenja nad uspehi tako uspešnih športnikov res lepo podoživeti.

V spominu vseh, ki smo spremljali lanske olimpijske igre v Riu de Janeiru, je še vedno živ nepozaben trenutek, ko je kajakaš Peter Kauzer 10. avgusta lani osvojil srebrno medaljo v slalomu na divjih vodah. To je bil velik trenutek v športnikovi bogati karieri, težko in dolgo pričakovan. Za nekaj stotink se mu je izmuznila celo zlata medalja. Iz Kauzerjeve ganjenosti smo takrat lahko razbrali marsikaj: srečo in veselje, ponos, zadovoljstvo in tudi premagane napore. Veliko garanje in vztrajanje je poplačal izjemen uspeh.

»To je pač čar olimpijskih iger, ki so redka priložnost, da se zberejo in izkažejo najboljši športniki sveta. Občutek je drugačen kot na svetovnih ali evropskih prvenstvih, tradicija iger prinaša nekaj posebnega. Vse mora biti usmerjeno v finalni nastop, v tisto minuto in nekaj sekund, ko moraš dati vse od sebe. Takrat pokažeš, ali si ali nisi,« nasmejano podoživlja tiste trenutke kajakaš Peter Kauzer.

Zdaj so se občutki po velikem nastopu umirili, spomini pa še zelo živi in posebni. Vtisi so zbrani in zanimivo jih je bilo slišati po nekaj mesecih časovnega odmika. »Šele ko vse mine, se pravzaprav zaveš, koliko odrekanja je bilo potrebnega za uspeh.«

Še vedno podoživljam tiste trenutke. Kauzer se spominja š tevilnih podrobnosti, med drugim tudi trenutkov po tekmi, ko se sploh še ni dobro zavedal, da mu je uspelo osvojiti medaljo. »Dan je bil naporen in dolg, po tekmi je bilo treba opraviti dopinško kontrolo. Podelitev je bila ob štirih popoldne. Vse se je vleklo in na koncu sem bil lačen kot volk. Ko sem prišel v restavracijo v olimpijski vasi, sem kar planil po hrani,« nasmejano pripoveduje. »Dobro se spomnim trenutka, ko sem se takrat potrepljal po žepu, v katerem sem imel medaljo, in preplavili so me občutki zadovoljstva, ki mi jih pred tem ni uspelo doživeti v Londonu in Pekingu. Še vedno jih podoživljam.«

Veličastni sprejem. V Rio je prišla navijat Kauzerjeva žena Janja, oče Peter Kauzer starejši ga je ves čas spremljal kot trener. Spodbuda sorodnikov je bila dobrodošla in učinkovita, se je izkazalo. »Če grem s tabo na olimpijske igre, boš najmanj drugi! « mu je pred odhodom zagotovil bratranec, prav tako nekdanji veslač in dober prijatelj. »Kaj nisi mogel poskrbeti, da bi bil prvi?« mu je pozneje veselo očital Peter.

Tudi spomin na prihod v domovino je še vedno živ. »Iz Ria smo prileteli v Benetke, prvo noč v Sloveniji sem prespal pri ženinih starših v Tolminu, saj so mi namignili, da je bolje, če me v Hrastniku ne vidijo pred uradnim sprejemom. Pričakoval sem, da bo tako kot običajno, srečanje z navdušenci v klubski dvorani, ki je precej velika. A sem narobe ocenil …« Hrastničani so Kauzerju priredili sprejem, kakršnega v kraju ne pomnijo. Zbrala se je velika množica občudovalcev in navijačev, veselje je bilo nepopisno. Takrat se je v kraju na železniški postaji pojavil tudi grafit nekega navdušenca, ki je zapisal: »Hrastnik je središče sveta!« Krajani so se očitno počutili tako kakor Kauzer na zmagovalnih stopničkah v Riu. Še napis ob vhodu v mesto so prilagodili in na tablo napisali Srebrni Hrastnik. In zgodilo se je tudi to, da je Kauzer, navajen velikih uspehov in čustev, na odru pred navdušenimi krajani prvič ostal brez besed.

Več v reviji Zarja št., 19. 09. 05. 2017