Tisti dan so me razkurili že dopoldne v banki na tržnici, ko mi je bankomat odštel odtipkano vsoto z mojega računa, denarja pa ni hotel izpljuniti. Seveda sem navalila v banko po pojasnilo, zelo začudeno so me gledali, češ, kaj pa delam cirkus in spravljam v dvom njihove stranke, saj mi bo banka neizplačano vsoto avtomatsko stornirala. Pa lahko isti dan še enkrat dvignem denar na bankomatu? No, to pa najbrž ne. Najbrž. Super.
Popoldne sem poskušala isto operacijo (z drugo kartico) na bankomatu v svoji matični banki, ki so ji tudi z mojim denarjem zapolnili ogromno bančno luknjo in jo prav zdaj prodajajo, pa se je spet zataknilo. Ko sem prišla do trenutka, ko bi končno lahko držala denar v rokah, je bankomat ljubeznivo zapisal, da mi denarja ne more izplačati. Ni izdavil, zakaj. Sem kriva jaz ali on? Ženski, ki je čakala za menoj, sem povedala, da klinčev avtomat ne dela, in je vzdihnila, da tudi zjutraj ni delal. Super. Šla sem torej v banko in se postavila v vrsto, bančnico pa sem opozorila (dovolj glasno, da so slišali tudi njeni kolegi), da bankomat ne dela in da bi ga bilo pametno popraviti ali napolniti in seveda opozoriti stranke, naj se ne trudijo. Naredila se je, da me ne sliši. Drugi prav tako. Morda je bil(a) med njimi celo šef(inja)? Medtem ko sem čakala, sem seveda opazovala bankomat na hodniku (včasih sta bila dva in je vsaj eden delal, zdaj pa očitno varčujejo in imajo enega, ki ne dela). Kar nekaj komitentov se je, potem ko so ugotovili, da preklicani stroj ne bo dal gotovine, postavilo za menoj v vrsto. Medtem ko sem čakala, jih je štirinajst odšlo, kakopak brez denarja. Ko sem prišla na vrsto, sem bančnici (zdaj niso več za okencem, ampak sedijo kot carji za pisalno mizo in ti ponudijo stol) rekla, da bi bilo fer do strank, da dajo na bankomat listek, da ne dela, ne pa da čakajo, opravijo vso proceduro in odidejo z dolgim nosom. Izgovorila se je, da saj dela, ampak jaz sem gotovo hotela kakšno nenavadno vsoto in avtomat ni imel primernih bankovcev. Je 150 evrov nenavadna vsota? Dama je seveda branila banko in se je zelo potrudila, da sem čim prej odšla. Petnajsti žrtvi, ki je hotela neuspešno dvigniti denar, sem potem povedala, naj se ne trudi, ker zlodej ne dela. Rekla je hvala in sva odšli.
Avtomati seveda ne delajo zmeraj, sistem se lahko zruši in podobno – seveda ni to tisto, kar me je iztirilo. Predvsem me je razjezilo, kako se zdi bankirjem normalno, da nekaj ne dela. Ne bodo dvignili svojega zadka (čeprav so le nekaj korakov proč) in s primernim listkom z opravičilom prihranili svojim strankam živcev in časa. In navsezadnje tudi dvoma, ali ni z našim računom kaj narobe. Še bolj me je pa vrglo iz tira tole – nihče razen mene se ni pritoževal, niti tisti, ki so čakali v vrsti v banki, niti oni, ki so razkačeni odšli. Jim je zares čisto vseeno, kako uradniki, ki bi nam morali biti hvaležni, da smo sploh njihove stranke, ravnajo z nami? So tisti, ki imajo v rokah denar, pa čeprav ga samo štejejo, vredni tolikšnega strahospoštovanja? Smo res takšne ovce ali pa smo tako hudo otopeli, da nam ni nič več mar?
Ker če smo ovce, potem ne razumem, zakaj se hitro zberemo, ko je treba zrušiti kakšen načrt za cesto, odgnati iz občine odpadke, preprečiti graditev vrtca za otroke s posebnimi potrebami, zapreti begunski center ali spodnesti vetrno elektrarno? Hm, najbrž potrebujemo samo dovolj prepričljivega pastirja, pa deremo za njim? Z žalostjo ugotavljam, da očitno nimam teh lastnosti, še sotrpinov v banki mi ni uspelo prepričati, da bi vsaj pisnili, ker bi potem morda kdo vendarle nalepil listek na bankomat. In se čakajočim opravičil.
