Prejšnjo nedeljo je nacionalna televizija izpolnila svoje poslanstvo – razsvetljevati narod – in predvajala dve leti star dokumentarec Michaela Moora Koga napasti zdaj. Upam, da ste ga videli. Če ga niste, zahtevajte, da ga še enkrat pokažejo. Pa seveda to, da si ga morajo obvezno ogledati v parlamentu, vladi in na čisto vseh ministrstvih. In absolutno bi ga morali – morali! – zapovedati v ogled Gospodarski zbornici.
Michael Moore je pred leti s svojim prvim filmom Roger in jaz spremenil moj pogled na dokumentarce – vse do takrat sem žanr namreč sodila po dokumentarcih, ki sem jih videla na televiziji, in iz njih sklepala, da so to filmi, v katerih nekdo s silno resnimi, že rahlo slovesnimi toni nekaj pripoveduje, vse skupaj je sila poučno – menda – in čisto majčkeno dolgočasno. In potem sem na nekem filmskem festivalu naletela na Moorovega Rogerja, ki je vse to postavil na glavo (in še trikrat obrnil). Dokumentarci so lahko zabavni! sem šokirano spoznala, tudi duhoviti smejo biti, glasno režanje zraven sploh ni prepovedano – in vendar vse to sploh ne pomeni, da niso teme, ki jih obravnavajo, včasih zelo resne in boleče.
V Moorovih dokumentarcih so vsekakor vedno bile. Ampak v Koga napasti zdaj se je ameriški filmar stvari lotil povsem drugače. Tokrat ne napada tistega, kar je slabo – ali pa recimo raje, da manj napada – in raje pokaže tisto, kar se mu zdi vredno posnemanja. Po svetu gre nabirat ideje, ki bi jih rad ukradel, kot pravi, in uvozil v ZDA. V Italiji ga preseneti, koliko dopusta imajo zaposleni: okrog sedem tednov; če prištejete k temu še vse praznike in dela proste dneve, je to že zajeten del leta. V Ameriki pa ni z zakonom predpisan niti en sam samcat dan dopusta, pravi Moore. Pa ni v Italiji storilnost nič manjša – pravzaprav je višja – in za povrhu Italijani živijo štiri leta dlje od Američanov. Dokončno mu vzame sapo podatek, da ob koncu leta v Italiji dobijo tudi trinajsto plačo. Za nič dela! Pa dve uri imajo vsak dan prosto za kosilo in pet mesecev porodniške. V Franciji otroke učijo zdravo jesti – kosilo s štirimi hodi jim za mizo postreže kuhinjsko osebje. Kokakole otroci nočejo piti in njihov kuhar ni še nikoli v življenju poskusil hamburgerja. Pri pouku se pogovarjajo o kontracepciji – ne, vzdržnost ne šteje kot kontracepcija, pravi učiteljica spolne vzgoje – in ima zato francoska mularija manj spolno prenosljivih bolezni in manj najstniških nosečnosti kot ameriška. V Sloveniji Moore najde ameriške študente, ki študirajo pri nas, ker je zastonj in ker so šole boljše kot doma (so rekli); v Nemčiji delavce, ki jim država plačuje razvajanje v zdraviliščih – ker se pač zaveda, da je bolezni ceneje preprečevati kot zdraviti; na Portugalskem mu razložijo, zakaj je pametno dekriminalizirati uporabo mamil, na Norveškem pa, zakaj je treba z zaporniki ravnati humano. In tako naprej. Saj niso vedno velike stvari, gola zdrava pamet pač, kot reče neka njegova sogovornica. In na koncu Moore ugotovi, da so bile tako ali tako vse te krasne po svetu napaberkovane ideje spočete v Ameriki.
Japajade.
Ampak skoraj gotovo boste ob filmu pomislili, da pri nas nimamo dobro urejenega le brezplačnega visokega šolstva, še veliko stvari, ki so v različnih deželah tako očarale Michaela Moora, imamo pri nas urejenih enako ali bolje. A nam jih počasi in vztrajno pulijo iz rok. In gre zato upoštevati tudi svarilo italijanskega sindikalista (pa islandskih in tunizijskih žensk, ki so šle v boju za svoje pravice na ulice), da so bile vse te pravice in ugodnosti težko priborjene. Da jih je treba čuvati in se zanje vedno znova boriti. Sredin protest raziskovalcev na shodu za znanost v Ljubljani je bil odličen korak v to smer. Če nam uspe ohraniti in ubraniti še (vsaj) dosedanjo kakovost zdravstva, šolstva, vseh tistih stvari, ki jih (še) imamo, čeprav so tako samoumevne, da se jih komaj zavedamo – smo zmagali. In lahko povabimo Michaela Moora, da nam pride ukrast še kakšno idejo.
