Čeprav niti statistika niti znanstvene raziskave ne potrjujejo, da polna luna vpliva na obnašanje ljudi in da je takrat več kriminalnih dejanj, smo očitno tudi na tem področju nekaj posebnega. Konec tedna, ko je nebo obsijal ščip, smo kar naprej poslušali grozljivke iz črne kronike, eno pa so si nekateri (no, kakšnih 250.000 državljanov) tudi ogledali v živo. Mož strelja na ljubimca svoje žene. Moški ubije žensko, jo zavije v preprogo, vleče po ulici in jo na koncu vrže v smeti. Dva prijatelja prebutata tretjega in ga pustita umirati, vse to pa posnameta in predvajata na Facebooku. Poleg številnih radovednežev so si na srečo posnetek ogledali tudi policisti in zločinca prijeli, žrtvi pa žal niso mogli rešiti življenja.
Sploh smem reči zločinca? Seveda ne, saj sta za zdaj le osumljenca. Policisti niso mogli povedati, ali bo grozljivi posnetek sploh lahko dokaz, saj o tem odloča sodišče. Prav sodišče pa je okrog polne lune sprejelo dokončno odločitev, da brata, ki sta pred tremi leti umorila mladega moškega, nista kriva. Prvi med dejanjem ni bil prišteven, drugi pa mu je le pomagal, a ker prvi ni imel namena ubijati, ker pač ni bil pri sebi, tudi drugi kot pomočnik ne more biti kriv. Ali nekaj takega. Kristus. Morilec je torej na prostosti in tudi zdraviti se mu ni treba, ker je za morebitne občasne izpade kriva nezdravljena travma iz otroštva, zdaj pa ni mogoče nič več narediti, je kratek povzetek sodnega sklepa – sodišče se je seveda naslanjalo na mnenje sodnih izvedencev psihiatrov. Psihiatri, ki imajo neredko o isti stvari zelo različna mnenja, hkrati pa ključen vpliv na obsodbo, se izvijajo na vse mogoče načine. Stroka pač tako pravi. Ne znajo pa odgovoriti na preprosto vprašanje, ki si ga te dni postavljamo vsi, ki nismo sodniki in psihiatri: kaj pa, če tega človeka srečam in ne bo v najboljši koži? Če mu na primer na avtobusu zaradi hitrega zaviranja stopim na nogo in se mu bo utrgalo? Po svetu namreč hodi brez terapije in nadzora, sodni izvedenec in sodišče pa sta mu dala potrdilo, da tako ali tako ne bo kriv, če bo še komu kaj hudega storil.
Policisti s svojo statistiko dokazujejo, da kriminalnih dejanj ni več kot prej, so pa številna precej bolj srhljiva. Kaj vpliva nanje? Prst je uperjen proti elektronskim medijem, ki objavljajo posnetke nasilja v živo – od sekanja glav pred kamerami pa do masakrov, ki jih povzročajo množični morilci (kar seveda objavljajo tudi nekatere nacionalne televizije), znašanje nad živalmi, kar lahko gledamo na Facebooku (brutalno pretepanje psov in rezanje ušes mi pošiljajo skoraj vsak teden), okrutni so celo smešni posnetki, ki največkrat kažejo nesrečne in tudi zelo nevarne padce otrok. Socialni psihologi so se nekoč zelo ukvarjali z vplivom nasilnih filmov na mladostnike in odrasle, v resnici pa ti filmi niso zagrešili kaj strašno hudega. Človek pač zna razlikovati med fikcijo in resnico. Če pa vidimo resnično nasilje v živo – to je pa nekaj drugega. Ljudje smo pač nagnjeni k radovednemu ogledovanju nenavadnih dogajanj, tudi če so zelo okrutna, narcisoidnim psihopatom med nami pa so lahko vzor, kako lahko obračunajo z ljudmi, ki jim gredo na živce, in pridejo do svojega trenutka absolutne slave. Koliko kamer na enem kupu!
Policisti trdijo, da so tudi najbolj okrutna dejanja zmeraj bila in niso nič novega, je pa res, da nekoč podrobnosti niso prišle v javnost. Slabo je bilo samo njim, gasilcem in reševalcem. Zdaj je slabo vsem, ki ne odvrnejo oči od ekrana, ko se brutalnost začne, no, nekateri se ob tem tudi naslajajo. Zakaj bi si jih sicer kar 250.000 ogledovalo posnetek krvavega nasilja? In zakaj je Facebook potreboval kar 12 ur, da ga je odstranil? Če zmeraj in povsod prisegamo na ničelno toleranco do nasilja, se moramo na vse načine potruditi, da zbrišemo resnično nasilje v živo z ekranov, pa tudi iz časopisov. Nasilje pač ne sme biti nekaj, na kar smo navajeni in nam teši radovednost, hkrati pa lahko med posnetki s krvavih prizorišč mirno jemo svoj sendvič.
