Nikar me, prosim, nadlegovati s poledico in polno urgenco, ker sem se pravkar zapeljala po zadnji plati po drči pred našim blokom! Torej vem. Najprej povejte tisto, česar ne vem!

Seveda mi niso izpolnili želje. Minuta, dve, tri brezglavega navdušenja okrog bronastih rokometašev, dva dni že to gledamo in sem malce sita, čeprav smo tistih zadnjih deset minut tekme pri nas doma skoraj polomili kavč od navdušenega skakanja. Potem mimogrede omenijo, da je Ilka Štuhec spet dobila zlato medaljo, in to v veleslalomu, ki do zdaj ni bil njena disciplina, malce se sme nasmehniti in povedati nekaj besed, »več pa v športu«. Nekaj sekund za novico, ki pa je nova! Pa ne bom razpredala, kaj spada na začetek in kaj na konec dnevnika, ker me je prestrelila čudna seksistična misel – punce so tudi v športu drugorazredne, a ne? Če bi skočil kakšen fant na prvo mesto v svetovnem pokalu, bi se pa morda v dnevniku uvrstil pred bronaste rokometaše? Sumim, da ja.

Ni še osmi marec, ko se običajno spomnimo na enakopravnost med spoloma, ampak tudi praznik slovenske kulture je zelo dober razlog za nekaj jeze in opozoril. Ne, nisem malenkostna; razmerje med rokometaši in Ilko je morda za koga brezvezno, ampak takšnih znamenj je čedalje več. Ženske so ljubek okrasek (pa čeprav precej neljubkemu Trumpu), ko pa prerastejo v tako imenovani »dejavnik«, ne vemo čisto dobro, kaj bi s tem. Je kdo pričakal najboljšo kuharico na svetu, Ano Roš, s transparenti in ovacijami? Ne vem, niso poročali. S slavo športnikov nimamo nič praktičnega početi (no, prepoznavnost deželice je že pomembna), razsežnost Aninega uspeha pa je bolj večplastna in vzbuja upravičeno pričakovanje, da v Sloveniji morda povsod zelo dobro kuhajo.

No, seveda ne mislim iz športno-kuharskih uspehov spletati feminističnega manifesta, odveč pa tudi ni. Skrajna desnica se povsod po svetu prebija v prve vrste, revščina in negotovost večine prebivalcev pač dajeta priložnost populistom in njihovim obljubam, ki se praviloma začnejo pri tujcih, ki jih je treba nagnati, in pri ženskah, ki jih je nujno treba spraviti nazaj za štedilnik, jim omejiti kontracepcijo, prepovedati splave, otežiti dostop do izobrazbe – in tako naprej. Žal pri tem z radostjo sodelujejo tudi ženske, od francoske Lepenovke pa do naših dam, ki si s konservativnostjo širijo volilno bazo. Na srečo pa je vsaj za zdaj veliko več tistih, ki se zavedajo, kam takšne stvari vodijo. Bravo za Američanke, ki so se usule na ulice v rožnatih kapicah z mačjimi ušesi in protestirale proti Trumpovi sovražnosti in fanatizmu, val protestov je pljusknil tudi v druge države, bravo, zvezna sodnica Ann Donnelly, ki je izničila del predsednikovega ukaza o prepovedi vstopa muslimanskim tujcem (in preživela), bravo, pravosodna ministrica Sally Yates, ki je podrejenim naročila, naj Trumpovega ukaza ne ubogajo (in je pri priči odletela)! Bravo vsem, ki imajo pospravljeno po glavi in znajo postaviti stvari na svoje mesto. Napis na transparentu »2/3 Trumpovih zakonskih žen je imigrantk« pove več kot sto anket in študij.

Pa mi? Sonja Lokar vam bo na notranjih straneh Zarje razložila marsikaj o političnem prebujanju žensk. Politika nam kroji življenje, mi pa volimo politike, ki se nam prilizujejo na vse mogoče načine. Zberimo se no in ne čakajmo na marec, ko nam bo morda kdo podaril kakšen cvet, me pa bomo jamrale, kako je svet nepravičen. Protesta v rožnatih kapah pri nas ni bilo, menda je bil prepozno prijavljen. Si bomo spletle kakšne drugačne kape, morda z rogovi?