V Združenih državah se je prav takrat začelo preštevanje elektorskih glasov. Do zdaj monotono in nezanimivo rutinsko opravilo se je letos prvič izrodilo v dokaj napet šov – lahko se namreč zgodi, da elektorje razsvetli luč z neba in ne potrdijo Trumpa za predsednika, čeprav so mu njegovi privrženci dahnili da. Formalno je namreč to mogoče, čeprav se seveda še nikoli v zgodovini ni zgodilo. Najsrditejši nasprotniki slovenskega zeta onkraj luže so tudi sedli pred TV-ekran in odprli pivo.
Bil je zmeren dolgčas in Američani so gledali vse bolj kislo: po prvih rezultatih elektorskih glasov je Trump krepko vodil pred Clintonovo. Medtem ko sem premišljala, ali naj raje zamenjam program, se je med dolgotrajnim elektorskim dolgčasom nenadoma pojavil napis BREAKING NEWS. Vest za njim je bila kratka in nejasna. Govorila je o tem, da naj bi nekje v Evropi velik tovornjak nekam zdrknil, a še ni jasno, kaj je sploh povzročil. V vesti še ni bilo zatipati nič zloveščega, čeprav CNN programa ne prekinja kar tako. Čez nekaj minut smo končno izvedeli nekaj več: nesreča tovornjaka je bila v Berlinu. Zdrknil naj bi s ceste na novoletno sejmišče, menda so bile tudi žrtve.
Prekinila sem s CNN in preklopila na BBC: Evropa je pač Evropa in dogodki v Evropi imajo zagotovo prednost na evropski televiziji. BBC je sicer imel poročila, a nihče na ekranu se ni ukvarjal z nobeno hudo nesrečo. Očitno so na CNN pred nami. Morda pa smo Evropejci rahločutnejši in počakamo in temeljiteje preverimo, da ne strašimo ljudi, če ni potrebe?
CNN pa je nabiral podatke s silovitostjo največje in najbolj gledane televizijske mreže na svetu – takšen glas je treba ohranjati za vsako ceno. Ko sem ga spet vključila, je bilo ogrodje tragedije že zgrajeno. A niti CNN si dolgo ni upal izreči usodne besede terorizem. Vedel je že, kje se je zgodilo, kaj se je zgodilo, ugibali so tudi že o približnem številu žrtev, dišalo je po Nici, kljub temu pa je v zraku še vedno viselo upanje, da nesreča ni bila namerna. A vsi, ki poznamo tisto berlinsko znamenito ulico, edino v Berlinu, ki ji je bombardiranje precej prizaneslo, in razvaline Spominske cerkve ob njej, ohranjene v pretresljivem Mementu, vemo, da je na sejmišče za cerkvijo, na katero zapelješ pravokotno z glavne ulice, treba zavijati in vijugati, drugače ne gre, in to ti pobere večino hitrosti. In je povsem nemogoče, da bi šlo za kakšen zdrs vozila ali kaj podobnega, naključnega, temveč je bila to namera zločinca. Vsi, ki poznamo Spominsko cerkev, smo dosti pred drugimi spoznali, da to ne more biti drugega kot načrtovan zločin.
Potem so se kot neustavljiv slap z vseh strani nad nas zlagoma zgrnili podobe, podatki, izjave, obža lovanje, jok, obup. Če prav premislim, smo danes že kar izurjeni v doživljanju terorističnih zločinov. S čimer se seveda ne gre hvaliti. Berlinčani niso imeli prav veselega božiča, kanclerka Angela pa še posebej ne.
Komaj smo dobro zajeli sapo, se je zgodil nov zločin, tokrat so bile žrtve tri. In so potem tudi na moji televiziji hiteli oznanjat, da stvar še sploh ni pri koncu in da kaže na nove zločine. Bilo je dovolj in preveč. Pobrala sem se v posteljo.
Kmalu zatem pa smo prejšnji teden končno doživeli zabavno mednarodno veselico, vredno prednovoletnih norčij. Bratje Hrvati so se odločili za novoletno zajebancijo bratov Slovencev na čokoladni način. Bila je pobalinska gesta na ravni slabše razvitega evropskega IQ, a kaj, ko slovenska politika nima prav nobenega talenta za pariranje takšnim balkanskim izpadom. Nekaj privilegiranih gospodov iz slovenske politike in diplomacije je namreč, saj veste, dobilo s hrvaškega veleposlaništva lično zavite Kraševe bombonjere kot malo sosedsko prednovoletno pozornost. Bile so moderno ovite v zemljevid slovensko-hrvaškega ozemlja in imele so eno samo zanemarljivo netočnost: mejo v Piranskem zalivu je na zemljevidu označevala rdeča črta po sredini zaliva. Sem že rekla: pobalinstvo, kakršnega Evropa do zdaj še ni prakticirala, kajti v Evropi smo gospodje.
Kraš je zelo imenitna firma, še vedno izdeluje odlične slaščice in kljubuje času, njegovo prastaro prodajalno na Čopovi v Ljubljani pa bi bilo treba spomeniško zaščititi. Ker je unikum, kakršni s sodobnih evropskih ulic naglo izginjajo.
Zato so tisto ogromno, slastno čokoladno bombonjero vsi politični kolegi dobitnikom na debelo zavidali in po tihem upali, da jim kapne kakšen slasten bombon. Nič ni bilo s tem! Slovenska oblast, ki nima trohice smisla za humor in žlahtno zajebancijo, to je že dolgo splošno znano, je padla na ponujeno finto. Zagnali smo strašen vik in krik, bombonjere smo z gnusom vrnili in izvedli ustrezne imbecilne protiukrepe, ne gre picajzlati v podrobnosti, ker ni prostora. Hrvati so se seveda veselili, da jim je zajebancija Slovencev tako imenitno uspela.
In to je res velika prednovoletna škoda! Ko bi Hrvati poslali tisto ogromno bombonjero meni, bi se jim na kratko zahvalila, ignorirala bebasto provokacijo na ovitku in se skupaj s frendi nažrla čokoladnih dobrot, da bi mi bilo potem še tri dni slabo. Morda bi se Slovenci lahko odzvali na ravni tudi tako, da bi v zameno sporočili v Zagreb, da smo medtem razglasili Kraš na Čopovi za slovensko zgodovinsko znamenitost. To bi bila namreč smiselna in duhovita reakcija, ki bi Hrvate zelo potrla. In kaj je, vprašam, lepšega, kot da Slovenci spravimo Hrvate v stanje globoke potrtosti?
O ljubi Jezus!
