Bom začela pri sebi! Nič mi ne manjka. Lačna mi ni treba biti, zebe me samo na smučanju, z možem imava trdno streho nad glavo, tudi pokojnino imava. Ni takšna, da bi lahko z njo prevandrala svet, a se glede na povprečje ne pritožujeva. In ko dodam še vnuke, ki še niso tako veliki, da bi k nama prišli le po žepnino, moram priznati, da mi je super. Evo, če je meni tako, je tudi številnim drugim! Ne bom jamrala, danes ne, bi rekel Iztok Mlakar. Pa začnimo protijamrarski sprehod!
Vlada. Veliko je dobrega. Reforme so tik pred vrati, drugi tir tudi, več otrok bo dobilo brezplačna kosila, daljši bo plačan očetovski dopust, celo en praznični dan nam bodo vrnili!? Veliko je dobrega, le sindikati so od vraga, nočejo in nočejo se sami dogovoriti za varčevanje. Pa bi predsedniku tako prav prišlo, če bi mu Kuštrin in Štrukelj družno ponudila nekajstomilijonski prihranek! Takole za Miklavža denimo! Najboljša pa je koalicija z železnim Erjavcem. Kot da bi prišel s kakšnega bližnjevzhodnega bazarja. V zameno za podporo 2. januarju zahteva več za upokojence, kot vedno, ko so volitve blizu. In glede na vse je tudi to dobro. Bojte se vlade, ki ne ve, kaj bi, in počepa pred nami in sindikati!
Parlament. Tako pridnih, kot so v tem sklicu, še nismo imeli. Sedem interpelacij v dveh letih. Veste, kakšno garanje je to? Ker si za vsako vzamejo 16 ur, je to, če vse te ure pomnožimo z 90, kolikor jih je, skoraj deset tisoč ur. In če vse skupaj pomnožimo s 30 evri, kolikor povprečno velja njihova urna bruto postavka, jim bomo samo za te ure davkoplačevalci namenili približno 300.000 evrov. In kaj je tukaj dobrega? Tako ali tako bi jim jih. Poslanci nimajo standardov in normativov, oni plačo dobijo tudi, če jih ni v dvorani – in razen med glasovanji jih običajno ni. Narod naš televizijske dokaze hrani.
Zdravstvo. Standarde in normative bodo zdaj končno dobili zdravniki in zobozdravniki, napisali so jih kar sindikalisti. Kaj je pri tem dobrega? Dobro je to, da večina cehov nima tako podjetnega sindikata, kot ga imajo zdravniki. Če bi ga imeli, bi si vsi pisali svoje normative. Saj vemo, normativi so orodje za višanje plač. Povsod. Le zakaj bi se mučili s preštevanjem nadur, postaviš višji standard in nižji normativ, pa je! Pa še kakšna ura več ti ostane za delo v zasebni ordinaciji. Ker Cerar ne zmore upravičiti manevra, nenadoma ugotovi, da je to reforma?!In kaj je pri tem dobrega? Vsekakor zadovoljstvo, če ne naše, pa vsaj njihovo. Ni ga hujšega od čemernega zdravnika. Zobozdravstvo. Od nekdaj so si zavarovalnice želele, da bi zavarovanci množično vplačevali nadstandardna zavarovanja za dodatna tveganja, in ko kaos ustvari vsesplošno negotovost in nezaupanje, so razmere zrele. A zgodilo se je, česar naši zobozdravniki niso pričakovali: Vzajemna je pogodbo za tovrstne storitve sklenila z enim od hrvaških izvajalcev. Kaj je pri tem dobrega? Zelo dobro je, da zdaj tudi ponudniki storitev na lastni koži občutijo, kaj pomeni liberalizacija trga in kaj je to konkurenčni boj. Si mislim, da ga v kratkem v Sloveniji ne bo zobozdravnika, ki bi za triurno – nedvomno zahtevno in visoko strokovno – delo pacientu zaračunal 1600 evrov. Preverjeno. V Ljubljani. Storitev: ontodontsko zdravljenje štirih zob. V resnici si ne želim hoditi k sosedom. V resnici zelo verjamem v javni sektor. A je šlo do zdaj našim zobozdravnikom tako dobro, da zobozdravstvenega skorajda ni več. In dobro je, da prihaja streznitev.
Šolstvo. Nekaj obetov, da bodo v šolske klopi ob pravice znova sedle tudi dolžnosti, se vendarle kaže. Žal pa v njih ni več prostora za občutek enakosti. Šola je preprosto predraga, da bi bilo te razlike mogoče skriti – pri športnih dnevih, na zimovanjih, v šolah v naravi, pri oblačilih, digitalnih igračkah, da o treniranju športov niti ne govorim. Za nas, ki so nam bile takšne silne razlike prihranjene, je to boleče. In kaj je pri tem dobrega? Samo teoretično morda tudi to, da so prikrajšani otroci za preboj iz bede zelo motivirani. A potrebni so volja, samozavest in spodbudno okolje. Če jim bodo učitelji in sistem stali ob strani, bo vsaj nekaterim uspelo. Je pa res, da bo tistim, ki imajo, a jih doma vseeno ne zavijajo v vato, mnogo mnogo lažje. Na pozitivni strani lestvice je treba omeniti razširitev pravic do brezplačnega kosila, kaj več pa ne. Mene nekatere zgodbe o lakoti puščajo v dvomih.
Socialna država. Štiričlanska družina, v kateri starši ne delajo, dobi na mesec 1600 evrov pomoči, dodatkov in subvencij. Podatek je nedavno v Tarči povedala visoka predstavnica pristojnega ministrstva. V resnici je to le približno sto evrov manj, kot zasluži in z dodatki in subvencijami dobi družina, v kateri oba starša ves mesec delata za minimalni dohodek. OECD meni, da ni prav spodbudno, če med dohodki obeh družin tako rekoč ni razlike. Priznam, da nisem povsem prepričana, da bi sama v podobnem položaju zmogla z veseljem hoditi v službo. Ker sem obljubila, da ne bom sitnarila, bom ob prvem podatku rekla super, ob drugem bom pa tiho. Ker ni super. Sem kar vesela, da se mi nikoli v življenju ni bilo treba odločati med obema možnostma. Zelo!
Mediji. Kriza. Na televiziji se gleda »podn«, na radiu posluša tingltangl, najbolj »brana« pa so oglasna sporočila. Vsak dan jih je v nabiralniku kakšen kilogram. In rešitev? Družbena omrežja, vpijejo tisti, ki so prepričani, da so za vse, kar se jim v življenju ni izšlo, krivi klasični mediji. Med najglasnejšimi so politiki, njihovi privrženci in tisti, ki s prvimi sodelujejo zaradi finančnih navez. In kaj je pri tem dobrega? Dobro je to, da se je razprava sploh začela. Da se ne bo zdelo, da se na volitvah res lahko odločamo brez vsakršnega vedenja o čemer koli in o komer koli. Twitter in Facebook lahko načeloma bere vsak, a v resnici jih le enakomisleči sledilci. In teh ni prav veliko. Saj vemo, zares odmevajo le tisti čivki, ki jih povzamejo klasični mediji. Ampak kot rečeno, dobro je, da se je začelo, če s parlamentarno demokracijo sploh še mislimo resno. In že če samo mislimo, je to dobro! Da, in dobro je, da nam še ni vseeno. Ko bomo obupali, bodo spet letele kocke.
