Trije vokalisti, štirje albumi, en videospot, platinasta plošča za debitantski album, zlato za drugi album, gonga popularnosti in ogromno izvrstnih priredb domačih in tujih skladb, med njimi so tudi štiri avtorske. Z najnovejšo, Za vse življenje, so letos februarja prvič nastopili tudi na Slovenski popevki in tako simbolično pričeli s pripravami na praznovanje svojega desetega rojstnega dne. Tega bodo ob spremljavi Simfoničnega orkestra uradno praznovali 23. decembra v Unionski dvorani v Ljubljani. Tudi mi smo se dobili v Unionu, za začetek v njihovi kavarni. V sproščenem klepetu so mi fantje zaupali marsikaj.
Poleti so svoje oboževalce pogostili s serijo koncertov po slovenskih gradovih. »Naše poslušalce smo želeli gostiti v primernih prostorih. Občutki v tako veličastnih zgradbah so izjemni, tako za nas kot tudi za občinstvo. Zelo grajsko smo se počutili, in kot je nekoč rekel Metod, mi tja preprosto spadamo,« je povedal eden od najbolj zgovornih Eroinikih 'graščakov', Matjaž Robavs. Med tenoristoma Aljažem Farasinom in Metodom Žuncem ter baritonistom Matjažem Robavsom se je v desetih letih spletlo prijateljstvo, nastopi pa so jim prinesli mnogo spominov. Zgodilo se jim je že skoraj vse: od tega, da je Matjaž dvakrat na koncert prišel brez lepih hlač in mu jih je enkrat moral posoditi varnostnik, do tega, da so se v Azerbajdžanu morali v enem dnevu naučiti njihovo nacionalno pesem.
Matjaž in Aljaž kakšne asociacije se vama vzbudijo, če omenim besedo trobenta?
Matjaž: Slabe. (smeh) Ko sem hodil v peti razred osnovne šole, sem šel v glasbeno šolo. Ker sem bil za precej glasbil že prestar, so mi predlagali, naj se začnem učiti igranja trobente. Z muko sem končal nižjo glasbeno šolo. Verjetno bom trobento danes spet sanjal. (smeh) Tako neprijetne spomine imam nanjo, da se še danes čudim, da sem se sploh začel ukvarjati z glasbo. Moje otroštvo je bilo, kar se glasbe tiče, veliko iskanje. Edino pel sem vedno rad. Z Milanom Hudnikom, zdaj je čelist v simfoničnem orkestru, sva kot otroka nekoč zaigrala v glavnih vlogah Miklavževe opere.
Aljaž: Tudi jaz si trobente nisem izbral sam. Želel sem si igrati klavir, vendar nisem prišel zraven – punce so zasedle že vsa prosta mesta. (smeh) Ker se mi je harmonika zdela pretežka, godalnega oddelka pa v naši glasbeni šoli niso imeli, so mi na izbiro ostala samo še trobila. Ker je klarinet imel preveč tipk, sem izbral trobento, saj jih ima samo tri. Sem pa drugače od Matjaža zelo rad vadil. Trobenta je bila moj ventil za sproščanje. Kar pa se petja tiče, sem si glasilke pilil v rockovski skupini.
Metod, v vaši glasbeni šoli očitno ni bilo veliko punc, saj se je vam uspelo vpisati na klavir!
Metod: Očitno. (smeh) Sem pa tudi jaz imel nekaj težav v glasbeni Čeprav sem rad vadil, nisem maral igrati tistega, kar je od mene zahteval profesor. Ker sem doma raje improviziral in komponiral, mi je profesor od jeze metal notne zvezke po učilnici. Nekaj časa sem, namesto da bi šel v glasbeno šolo, čas raje zabijal v bližnjem parku.
Edini v Eroiki po srednji šoli niste šli študirat glasbe. Zakaj?
Metod: Pa tudi tisti, ki je najdlje hodil v glasbeno šolo in bil tudi ocenjen. Po duši sem bolj družboslovec. Rad se pošalim, da sem sociolog, ki poje. Je pa tudi mene petje spremljalo od otroštva naprej. Ko je bila na Hrvaškem vojna, je pri nas nekaj časa živel dedkov stric, ki je bil tenorist v Zagrebu. Rekel mi je, da imam glas in da bi lahko pel. Nekaj časa sem pel celo v mariborski operi, ko pa smo začeli z Eroiko, sem prekinil sodelovanje. Glasbeno sem vezan izključno na Eroiko. Ko bo ta nehala obstajati, bom tudi jaz nehal peti.
Da je Eroika sploh nastala, imate kar nekaj zaslug prav vi, Metod. V mislih imam nastop ob dnevu državnosti leta 2006, ko ste še z dvema pevcema zapeli pesem Omarja Naberja.
Metod: Na pobudo Patrika Grebla sem pesem zapel še z dvema pevcema in čez nekaj mesecev je padla zamisel o nastanku Eroike. Na božični večer leta 2006 smo Matjaž, jaz in še en pevec v oddaji Pri Mariu prvič nastopili pod imenom Eroika Na drugem nastopu se nama je že pridružil Aljaž.
Aljaž: Življenje se mi je od takrat popolnoma spremenilo.
Poslušalce ste dokončno osvojili, ko ste na Emi 2007 v spremljevalnem programu zapeli Omarjev Stop. Na začetku so vas pogosto primerjali s kvartetom Il Divo. Vas je to motilo?
Metod: Aljaž je nekoč dobro povedal, da mi nismo njihova kopija, so nam pa oni kot začetniki te zvrsti zorali njivico.
Prav veliko podobnih skupin v Evropi ne obstaja?
Matjaž: V Nemčiji deluje skupina petih, v Italiji pa je ena skupina nastala pred kratkim.
Metod: V našem prostoru smo edini, verjetno tudi zato, ker je takšno izvajanje pesmi zahtevno.
Matjaž: Naš žanr je pop klasičen, kar pomeni, da je pop del bolj preprost, v klasičnem delu pa je treba tudi nekaj pokazati. To nas loči od pop pevcev.
Koncertirate tudi v tujini.
Metod: Bili smo na Hrvaškem, v Avstriji,Ameriki in Kanadi. Tam smo se družili s Slovenci in slovenstvom, kar doma premalo živimo. Najbolj pa nam je v spominu ostala turneja po Azerbajdžanu, kamor smo šli predstavljat Slovenijo v okviru kulturnih in gospodarskih dni.
Več v reviji Zarja št. 49. 6. 12. 2016
