Evropska komisija nadaljuje svoje pajdašenje s korporacijami. Že od leta 2013 blokira sprejem zakonodaje, ki bi uredila prepoved kemikalij z učinkom hormonskih motilcev (HDC – hormone disrupting chemicals), najnevarnejših kemikalij sodobnega sveta. Krši osnovne zakone delovanja EU, se zavija v zlovešč molk ali pa jeclja zblojena »pojasnila«. Kljub sklepu Evropskega sodišča, najvišje pravne instance EU, ne izvaja sklepov Evropskega parlamenta in Sveta. Skupina držav članic Unije na čelu s Švedsko in Francijo bo uporabila vsa sredstva za dosego cilja. Segolene Royal, francoska ministrica za okolje, je 20. maja 2016 izjavila, da je Francija skupaj s Švedsko pripravljena vložiti tožbo proti Bruslju. Ali ste to zasledili kjer koli v naših medijih? Ali so se oglasili naši evropski poslanci? Ne in še enkrat ne! Briga njih zdravje ljudi!
Naj osvežim dosedanje dogajanje. Že leta 1996 je izšla knjiga Our Stolen Future (Naša zapravljena prihodnost), življenjsko delo Theo Colborn o HDC. V njej je zapisala: »Lahko dosežemo točko, od koder ni vrnitve, kjer postane prepozno za kakršno koli ukrepanje in v kateri ne moremo ničesar več storiti.« Mediji so po vsem svetu pograbili temo, in čeprav so korporacije izvedle lažniv in žaljiv protiudar, je politika zaradi silovitega pritiska javnosti morala ukrepati. Pri tem zmagoslavju javnega interesa je imela glavno vlogo evropska komisarka za okolje Margot Wallstrom. Dosegla je uvedbo previdnostnega načela (snovi se štejejo za nevarne, dokler ni dokazano, da niso nevarne). Na osnovi tega je EU 17. decembra 1999 sprejela Strategijo o HDC-jih, v kateri je v aneksu 1 navedenih 553 snovi, ki so osumljene učinkov HDC-jev, v aneksu 15 pa najdemo seznam 66 najbolj tveganih, za katere se lahko takoj uporabi previdnostno načelo. Nato je bil sprejet še EHAP (Environmental Health Action Plan) 2004–2010. Geslo Wallstromove je bilo: »Odvisnost otrok od okolja, v katerem odraščajo, je vprašanje demokracije, saj otroci nimajo nobene moči odločanja!« Vse to je bilo preveč za kemične korporacije, zato so zahtevale njeno glavo. Rabelj je bil novoimenovani (!) evropski komisar EU Jose M. Barroso in to je bilo njegovo prvo darilo korporacijam. Udar je bil tako popoln, da se je že naslednje leto v Pragi zbrala stotnija zaskrbljenih raziskovalcev iz 15 držav Unije, ki so podpisali Praško deklaracijo o HDC-jih. Pozivali so k takojšnjemu ukrepanju, vendar neuspešno. Vprašanje HDC-jev je prekrila mrtvaška tišina. Leta 2009 je Evropski parlament znova odprl to vprašanje in Evropski komisiji naložil, da pripravi kriterije za identificiranje kemikalij, predvsem pesticidov in biocidov, ki imajo učinek HDC-jev. Brez teh kriterijev prepovedi nevarnih kemikalij ne bi mogli izvesti. Evropska komisija se je zavila v zlovešč molk. 13. marca 2013 je na plenarni seji Evropskega parlamenta zadevo znova odprla Švedinja, tokrat poslanka Asa Westlund. Evropski parlament je Komisiji naložil, da do 13. decembra 2013 pripravi kriterije. Kriteriji so bili pripravljeni že poleti 2013, a so obtičali v predalih, ker je takoj vskočila tolpa lobistov agrokemičnih korporacij (BASF, Bayer, Syngenta). S »pomočjo« zlobirane (beri skorumpirane) nekdanje (!?!) generalne sekretarke Catherine Day so dosegli, da se mora najprej pripraviti »preliminarna ocena finančne škode«, ki bi jo utrpele korporacije.
Njihovo »delovno gradivo« z njihovimi »kriteriji« za identificiranje kemikalij na 250 straneh pod naslovom »Impact Assessment« je postalo najbolj varovana skrivnost Bruslja. Jasno, da vsebujejo zgolj »gospodarske posledice«, torej izgubo dobička. Gradivo je še bolj varovano kot besedilo TTIP, saj v posebno sobo, ki jo čuvajo varnostniki, lahko vstopi le 40 akreditiranih oseb. Evropska komisija je jecljala, da je to »občutljivo stvar, ker gre za različna mnenja znanstvene srenje in za mogoče hude posledice za agrokemično industrijo in mednarodno trgovino«. Ne me vleči za nos! To so kot škandal označili tudi številni evropski poslanci (ne pa slovenski), saj je med njimi zavrelo. Zato so Švedi, Francozi, Danci, Finci in Nizozemci Evropsko komisijo prijavili Evropskemu sodišču, to pa se je ob božiču 2015 izreklo, da »je Komisija kršila zakone Unije in da se med kriterije ne smejo vnesti gospodarski kriteriji (Impact Assessment)«. Nekateri poslanci Evropskega parlamenta (razen naših seveda) so poslali pisne zahtevke predsedniku Evropske komisije Junckerju, a jim ta ni niti odgovoril. 13. januarja letos je Junckerju poslal uradni pisni zahtevek predsednik Evropskega parlamenta Martin Schultz, v njem piše, da je »zavlačevanje Evropske komisije nesprejemljivo, ker krši evropsko zakonodajo«. Brez odgovora. Schultz ponovi svoje pisanje 10. marca letos, v njem zahteva »takojšnjo uresničitev sklepov Evropskega parlamenta in Evropskega sodišča«. Neuspešno. 13. maja letos švedski poslanci spet opozarjajo na nevzdržnost kakršnih koli »gospodarskih« kriterijev, torej izgube dobička korporacij. Namesto tega opozorijo na hudo ogroženost javnega zdravja in na stroške posledic izpostavljenosti HDC-jem, ki po izračunih neodvisnih raziskovalcev dosegajo v Uniji od 157 do 288 milijard evrov na leto. Primerjava »izgube dobička« nekaterih s »stroški izgube« zdravja množic pa tako ni umestna.
Nevarnost motilcev prihaja neopazno
Končno je Evropska komisija 13. novembra, torej po sedmih letih zavlačevanja, le objavila skrpucalo pod sloganom »boljša regulativa«. V njem seveda ni upoštevano mnenje znanosti, ampak volja industrije pesticidov. Etična znanost je jasno predstavila, da kompleksnost HDC-jev zahteva novo metodologijo pristopa, predvsem v obliki biotestov in bionadzora, ki jih je tudi razvila. Vendar predlog Evropske komisije znova temelji na zastareli linearni kavzalnosti (vzrok-posledica), kar je nepremostljiva ovira pri dokazovanju zdravstvenih tveganj HDC. Preverjena prevara! Tako se bo vseh 553 kemikalij, za katere obstaja sum, da imajo učinek HDC-jev, nemoteno proizvajalo, prodajalo in uporabljalo. Koliko milijonov nedolžnih žrtev bo zaradi dobička nekaj barab še obolelo, trpelo in umrlo? Edino mogočo ureditev stanja predstavljajo glasovanje Evropskega parlamenta in ukrepi držav članic, ki nasprotujejo temu zločinskemu aktu. Sprašujem se, kje je tukaj previdnostno načelo kot temeljno načelo biotske in kemične varnosti Evropejcev. Evropska komisija pod predsedstvom zloglasnega Junckerja je tako kot pri CETA in TTIP spet podprla korporacije v škodo javnega zdravja pol milijarde Evropejcev. Kdo bo tega pokvarjenca brcnil v rit?
Hormonski motilci niso klasični strupi. Ne delujejo po linearni logiki prevladujočega eksperimentalnega toksikološkega protokola, ki temelji na Paracelsusovem aksiomu, da večji odmerek strupa pomeni večji učinek. Ker HDC-ji delujejo nelinearno in kompleksno, zahteva njihovo preučevanje drugačen metodološki pristop, ki ga predstavljajo biotesti. Za HDC-je ni varnih odmerkov, delujejo že v koncentracijah, ki so pod mejo zaznave analitske kemije. Če upoštevamo še aditivno in sinergijsko delovanje koktajla kemikalij, ki smo jim vsak dan izpostavljeni, dobimo pravo sliko kemične groze. Celovito študijo o učinkih HDC sem objavil v svoji zadnji knjigi »Če boste molčali, bodo kamni govorili« (str. 117–175). Napisal sem jo na osnovi več kot 400 znanstvenih razprav in več kot deset izdanih knjig na to temo. Preberite in se podučite! Najhuje pri tej nevarnosti je, da se je sploh ne zavedamo. Prihaja namreč počasi, korak za korakom, iz dneva v dan neopazno, iz leta v leto pa vendarle zaznavno za količkaj odprte oči.
Ne čakajte na ukrepe Bruslja, ker jih ne bo! Morda bo učinkoval upor držav, kot so Švedska, Francija, Danska, Finska in Nizozemska. Marsikaj lahko postorite sami, vsaj za svoje otroke, ki so najbolj ogroženi. Bistveno je, da njihovo prehrano sestavlja kakovostna hrana, pridelana sonaravno oziroma z biotskim kmetovanjem. Načelo kratkih poti »od vil kmeta do vilic meščana« zagotavlja živo sezonsko hrano, ki ohranja zdravje otrok. Hrana in pijača morata imeti čim manj stika s kakršno koli plastiko. Na voljo je obilo materialov, le volje nam manjka. Če že nimamo odgovornosti do sebe, jo do otrok moramo imeti. Ne smemo privoliti v sedanje stanje, v katerem na javnih razpisih za hrano otrok v VVZ in OŠ velja načelo najcenejšega ponudnika. Otroci morajo dobiti najboljšo in ne najcenejšo hrano. Ali lahko mirno spite ob tem, da zastrupljate otroke?
