Trump je maščevanje delavcev, ki ne vidijo prihodnosti. Trump je produkt izginjajočega in vedno bolj nezadovoljnega sloja ljudi. Načina, da bi njemu podobnim onemogočili vzpon v Evropski uniji, ni. Evropa morda res ni Amerika, a globalizacija udriha povsod enako.
Za ljudmi srečnejšega, bolj razvitega dela sveta, rojenimi po drugi svetovni vojni in desetletja pozneje, so dobri časi. Večina nas je živela v relativni blaginji in z zaupanjem, da za naše otroke prihajajo še boljši časi. Če si bil priden in končal šole, si z delom lahko zaslužil dovolj zase in za družino. Zaradi volilne pravice in demokracije smo se vedno lahko zanašali na najmočnejši in s tem najvplivnejši srednji družbeni razred. Večina nas je bila tam. Dokaj preskrbljenih, dokaj zadovoljnih in povsem nezainteresiranih za revolucije in družbenoekonomske in socialne eksperimente. Prezadovoljni in prepričani, da bo trajalo, nismo opazili, kaj se dogaja mimo nas. Dolgo nismo dojeli. Delavca, tisti z modrim in oni z belim ovratnikom, sta izgubila vpliv in ugled ter dobršen del plače. A proces družbene preobrazbe še ni končan in tudi ustaviti ga ni mogoče, le predvidimo in upoštevamo ga lahko.
Brezpravna raja
Vloga in pomen delavcev se spreminjata, njihov vpliv se zmanjšuje. Delavci so se začeli seliti iz srednjega v nižji družbeni sloj. Tudi pri nas postajajo brezpravna raja. Si predstavljate, da bi pred 30 leti v »deželi delavcev in kmetov« oblast povsem nezainteresirano gledala agonijo delavcev, ki jim lastniki že nekaj mesecev niso plačali prispevkov in plač? Primerov je, kolikor hočete. Lentherm je zadnji, prej so bili Brest, Vegrad, MIP, IUV Vrhnika, Aha Mura … Tu in tam kdaj k njim zavije kakšen sindikalist, sicer pa so prepuščeni sami sebi, Karitasu in Rdečemu križu. Brezpravna raja, dobesedno.
Definicija srednjega sloja, tistega, ki naj ga ne bi vodil pohlep, značilen za peščico najpremožnejših, oziroma obup najrevnejših, je preprosta. Sem naj bi spadali vsi, katerih dohodki se gibljejo med 70 in 150 odstotki povprečne plače. V naših razmerah smo tam vsi, ki imamo dohodke med 700 in 1500 evrov neto. Statistično.
Milijoni nezadovoljnih Za razumevanje, zakaj Trump, morda pomaga podatek, da se tudi v ZDA – ne glede na statistiko – število upravičeno zelo nezadovoljnih ljudi množi. Minimalna urna postavka se je tam v zadnjih letih z desetih dolarjev znižala na nekaj več kot sedem dolarjev. Globalizacija in pritok delovne sile sta opravila svoje. Tako kot v EU, le da imamo tu nekaj socialne države.
Tudi v Nemčiji, kamor so uprte številne upajoče oči, srednji sloj slabi. Leta 1997 je v nemški srednji sloj spadalo 65 odstotkov prebivalcev, lani le še 58 odstotkov. Morda se vam razlika ne zdi velika, a to vendarle pomeni 5,5 milijona ljudi. To pa je veliko, posebno če domnevamo – in verjetno domnevamo upravičeno – da je večina zdrsnila navzdol. Da za svojo nesrečo krivijo izbrane in etablirane politike in stranke, sploh ni dvoma, saj jih tudi mi. Kako jih le ne bi? Servilnost do vse obvladujočih velikih lastnikov kapitala in finančnih trgov je neskončna. Vsepovsod, tudi v EU. Samo spomniti se je treba, kako nepopustljivi so bili najvplivnejši evropski politiki, ko je bilo treba za vrat stiskati najbolj zadolžene članice. Z vedno novimi posojili so jih potapljali in jih še, ker je v tem izjemnem svetu izjemne dobičke mogoče delati tudi z dolgovi in neplačanimi računi. Čim več jih je, tem bolje jim gre. A do tod smo prišli. Ne nazadnje, zakaj bi gledali na tuje? Samo spomniti se je treba mevžavosti, s katero so se naši politiki odzvali na plačne ekscese v DUTB, v državnih podjetjih, na odpravnine in podobno, vse v duhu, da 200.000 evrov letnega dohodka ni dovolj za dobrega menedžerja. Ni odveč dodati, da je večina teh »dobrih« krožila po bankah, ki so bile ali pa so še vsaj delno v državni lasti. In? Kriminalisti paradirajo, obsojenih ni.
Kako ustaviti trumpe?
Razmere se hitro spreminjajo in še bolj se bodo. Nove tehnologije nas prehitevajo. Medtem ko so mokre sanje številnih naših delodajalcev in lastnikov ukinitev minimalne plače in lahkotnejše odpuščanje zaposlenih, konkurenca sanja o robotih. Ti niso več znanstvena fantastika, z njimi se radi pohvalijo v Revozu. Na Kitajskem, od koder je menda Trump obljubljal vračanje pobegle industrijske proizvodnje, gradijo tovarno, v kateri bodo 90 odstotkov del opravili roboti. V desetih letih naj bi v nekaterih intenzivnih industrijskih panogah ti nadomestili 50 odstotkov delavcev, avtomobilska industrija bo med prvimi. O tem, da naj bi roboti v ZDA že v petih letih nadomestili šest odstotkov delovnih mest, Trump – razumljivo –ni govoril. Bolj glasno o tem govorijo na Švedskem, kjer zelo razmišljajo o šesturnem delovniku in uvedbi univerzalnega dodatka za tiste, ki dela ne bi več dobili.
Tako je in sveta ni mogoče zavrteti nazaj. Načina, ki bi v takšnih razmerah evropskim trumpom onemogočil vzpon, ni videti, sploh ne, ker tudi nekdanjega vpliva in vloge sedme sile ni več. Bistvo obstoja medijev je zamenjal lastniški interes. Tabloidi so prevzeli prostor in vpliv. In tabloidi ne objavljajo resnih političnih analiz. Tudi če bi jih, jih nihče ne bi bral. Vloga klasičnih medijev se spreminja. Dokaz: resnica je, da Trumpu dejstvo, da ga med nekaj sto najbolj vplivnimi mediji ni podprl niti eden, na volitvah ni niti malo škodilo. Trumpovi svetovalci so vedeli, zakaj so ga preselili na Twitter. Demokracija v 140 znakih!!! Kot novinarko me to žalosti. A o prodanih novinarjih vpijejo le tisti, ki nočejo videti, da se svet vrti naprej. Mediji, kakršne poznamo, se poslavljajo, prihajajo drugi in drugačni. Čim prej jih bomo zamejili, tem večja je možnost za preživetje demokracije. Dejstvo je, da se volivci brez védenja o ključnih družbenih dilemah ne moremo odločati, razen neposredno, kot nekoč v Atenah. A saj vemo, tam so volili samo svobodni moški, svoje predsedujoče pa so izbirali z žrebom.
Tretja revolucija
Skratka, neznank, ki jih prinaša prihodnost, je gotovo več, kot si nas jih večina sploh lahko predstavlja. Tolažim se, da je mladim lažje. Oni razumejo in vedo več. Oni s tehnologijami, ki meni grenijo življenje, živijo. V ta svet so rojeni. Tudi o tem, zakaj nekoga voliti in zakaj ne, bodo – upam – vedeli več, kot očitno ve moja generacija. A zlahka te digitalizirane in robotizirane prihodnosti le ne gre vzeti. Ni naključje, da nekateri največji umi današnjega sveta – Stephen Hawking denimo – podpisujejo peticije o zajezitvi robotike, konkretno v vojaških strategijah. Tretja revolucija da je to, pravijo. Prva je bila smodnik, druga atomska bomba in zdaj roboti. Droni so le začetek. A to je zgodba za kakšen drug dan.
