Najprej je želel biti pevec, potem pa je vse svoje presenetil, da bo duhovnik. Sveto pismo ga je zaznamovalo že pri štirinajstih, potem ko ga je na mah prebral od prve do zadnje strani. Močna vez je bila to in še vedno traja. Ključno za njegovo pot je bilo srečanje s Pedrom Opeko in ljudmi, ki živijo na smetišču. Damjan trenutno živi v Londonu, kjer končuje doktorat iz duhovne teologije, mi pa smo ga ujeli na nekajdnevnem obisku v Ljubljani. Številni mladi po vsem svetu pri njem iščejo uteho in nasvet, kličejo ga oče, zato je tudi nas zanimalo, kako v svetu, ki le priganja in zahteva, najti luč in smisel, predvsem pa tisto, zaradi česar si se rodil. Skupaj sva gulila gimnazijske klopi. Nisva briljirala. Pravzaprav sva bila med tistimi, za katere je bila gimnazija nočna mora. Njega je že tedaj začarala glasba, pa je rekel adijo in se posvetil solopetju na srednji glasbeni šoli v Ljubljani. Od tedaj se nisva več videla. Potem pa ga nekega dne vsega nasmejanega srečam v prostorih Duhovnega središča sv. Jožefa blizu Poljanske v Ljubljani. Zazrem se v živost njegovih oči, v katerih sta bili že pred leti neizmerna želja in potreba po sledenju nečemu, kar je močnejše od človeka. Obstaneva.

Malce nerodno vprašam, kaj dela tukaj, prepričana, da je na kateri od delavnic, ki jih jezuiti ponujajo novim staršem, parom, ljudem, ki se znajdejo v stiski. Pa mi pove, da je tukaj doma in je ravno po pridigi v cerkvi. Ker vidi, da mu ne sledim povsem, mi pomaga: »Jezuit sem.« Njegove svetle, jasne, ljubeče oči so iste kot tedaj, ko sva jih imela šestnajst, energija, volja do življenja, ljubezen, ki so ga nekoč prežemale, pa se zdi, da so se še razrasle. Po nekaj stavkih se dogovoriva, da njegovo zgodbo deliva z bralci. A se nato še nekaj let loviva, do pred kratkim.

Sveto pismo v celoti prebere kot štirinajstletnik.

Že pri štirinajstih letih je torej prvič od prve do zadnje strani prebral Sveto pismo. »Svet se mi je na novo odprl.« Damjanova družina namreč ni bila tiste vrste, ki bi svoje otroke ob nedeljah zjutraj oblačila v »zakmašna« oblačila in jih vodila v cerkev. Ta ga sprva sploh ni pritegnila, a je pozneje spoznal, kaj pomeni ljubiti Cerkev. »Pri tem ne gre za kakšno posebno ljubezen do institucije, gre za ljubezen do vseh tistih velikih in majhnih, belih in črnih, ki si upajo slediti Kristusu in ob katerih se tudi sam učim, kako biti kristjan.«

Več v reviji Zarja št. 47. 22. 11. 2016