Ker to ni ravno hud vzpon, nama sapa omogoča modrovanje. Do tega, da bi reševali svet, sploh ne prideva, imava vse preveč tuzemskih težav in vprašanj. V zadnjem času noben vzpon ne mine brez zob. Saj čisto brez še nisva, a morda ni daleč dan, ko bova.
Vsakdo med nami nosi svojo pezo. Nekateri se dajemo s katero od premnogih kroničnih bolezni, drugim škripajo sklepi, tretjim pokajo kosti, četrti imajo težave s cukrom, peti s tlakom, šesti s holesterolom, sedmi s putiko, osme lomita depresija in stres, devete parodontoza … Če ste stari 50 in več in med svojimi prijatelji in znanci ne poznate vsaj enega z naštetimi boleznimi, si upam trditi, da niste s tega sveta. Skratka, ni čudno, da na svojega dohtarja predolgo čaka 220 tisoč Slovencev. Nekaj zato, ker »predolgo« živimo, nekaj pa zato, ker je danes medicina tako specializirana, da bosta kmalu vsaka kost in vsaka žila imeli svojega strokovnjaka. Znanja na primer o kosteh je danes res toliko, da tisti, ki ve, zakaj in kako škripajo kolena, ne more vedeti, zakaj se zatika ramenu. Da o vretencih niti ne govorim. Saj ste verjetno tudi vi že kdaj imeli občutek, da imamo izbrane zdravnike samo še za pisanje napotnic, s katerimi potem hodite od Poncija do Pilata in upate, da boste čez čas vendarle našli koga, ki vas bo pregledal na stroške ZZZS.
Od tu naprej bi lahko zavila k najnovejši aferi o preskakovanju čakalnih vrst. Pa ne bom, ker so me izkušnje naučile, da naključij ni. V teh dneh prihaja v parlament interpelacija zoper resorno ministrico, pa zametki zdravstvene reforme, in še stavka zdravnikov in zobozdravnikov bo. V kontekstu teh dogodkov gre nova afera številnim lobijem zelo na roko. Najbolj seveda vsem, ki nočejo, da bi se kar koli spremenilo. In takšnih, verjemite, je večina. Drugi razlog za skepso pa je razplet dosedanjih afer. Spomnili se boste, kako so leta 2013 kriminalisti zaradi suma korupcije premetali prostore in stanovanja kar nekaj uglednih lekarnarjev in zdravnikov (ortoped Antolič, nevroradiolog Milošević, travmatolog Vlaović). Pa veste, kaj se je do danes zgodilo? NIČ! Jaz dvomim, da se kdaj sploh bo.
In poleg tega, res sem se namenila pisati o zobozdravstvu. Vam povem, če imate srečo, da vaša čeljust še ni povsem brezzoba, in če gre podobno dobro tudi vašim najbližjim, vam je veliko prihranjenega. Denarja, časa, živcev in poti.
No, in tako medve tja do vrha Šmarne gore premeljeva tudi to. Da mi ne boste očitali pristranskosti, vam povem, da se prav v tem času s sanacijo grizala ukvarja tudi moj mož. Če se je torej kar nekaj vaših zob odločilo zapustiti vašo čeljust, če je razlog za to njen razkroj in če so edina rešitev implantati, fiksna proteza ali nekaj podobno uporabnega in tudi estetskega, potem vas bo vse skupaj stalo toliko kot kakšno super potovanje okoli ali pa vsaj na drugi konec sveta. Če ta denar seveda imate. Če ga nimate, boste pač počakali, da vam izpade dovolj zob za socialno protezo. Toliko o denarju.
Še bolj kot to – privat zobozdravnike smo si plačevali še globoko v socializmu – me je presenetila izjemna specializiranost stroke. Ko mi je moja zobozdravnica pred leti delala mostiček, sta z zobotehnikom vse postorila sama. Danes pa je zgodba zelo drugačna. Njuni izbrani zobozdravnici sta neke vrste kretničarki. Preden bosta oni delo dokončali, ju bodo obdelovali endodonti, ki poskrbijo za utrditev korenin, pa parodontologi, ki bodo zdravili obzobna tkiva, pa higieniki, ki bodo očistili kamen, in seveda protetiki, ki bodo na novo izdelali vse, kar je zanič. Morda sem na koga še pozabila.
Za vse te specialiste vam vaš izbrani zobozdravnik lahko napiše tudi napotnico in zavarovalnica vam bo pokrila delček stroškov. Vendar če pridete z napotnico, vas bo endodont sprejel šele čez leto in več, če vse plačate iz žepa, pa v nekaj dneh. In tisti, ki lahko, se gotovo odločijo za neposredno plačilo.
Tudi zato smo vedno bolj brezzob narod.
Odgovor na vprašanje, ali so zaradi teh hudo specializiranih storitev naši zobje tudi lepši, trajnejši, bolj zdravi ali pa le dražji, pa prepuščam kar vam.
Zarja št. 42, 18. 10. 2016
