Samo upamo lahko, da je hude besede navrgel zato, da bi koga zdramil, okoliščin namreč nismo preiskovali. Ko pa človek takole iz prve roke posluša o stanju v našem kmetijstvu, bi se kar zjokal. Čisto mogoče se zdi – kar ni nikomur mar, dokler ima v trgovini na voljo sto vrst jogurtov – da bomo že pojutrišnjem lačni. Kmet bo zase še pridelal repo, žito in krompir, za vse pa ne bo mogel, ker ga država in današnje razmere v svetu stiskajo v kot. Taista država za vas ne bo mogla poskrbeti, četudi bi hotela, ker se bodo zaprle uvozne poti (za kar je dovolj malo večja naravna katastrofa), in bo vsakdo najprej nahranil svoje ljudi. Sami ne pridelamo več niti polovice potrebne hrane zase, to veste, in ker Evropa naše politične izvrševalce stiska za vrat, domnevno nič ne moremo. Zakaj že to počne? Zavoljo svobode trga, da nam lahko na krožnike siplje cenene in dvomljive izdelke svojih proizvajalcev, za katere lahko le upamo, da v njih ni pretirano veliko pesticidov, gnojil in antibiotikov (po besedah kmečkega sindikalista jih je ogromno!), preverjati pa menda ne moremo.
Tu je točka, na kateri naredim križ čez trgovino in raje do onemoglosti rijem po vrtu ali se potrudim do bližnjih kmetov. Vsaj vem, kaj jem. Če namreč kakšnega prodajalca vprašaš, kako je bilo pa to pridelano, te zabodeno gleda, češ, zraslo je pač, saj piše, kje. Če mu ponudiš mogoče odgovore (konvencionalno, integrirano, ekološko, biodinamično?), je jasno, kam spadaš: na urgenco. A za to nista krivi Evropa in država, krivi smo izključno sami, ker smo tako nezahtevni, nepoučeni, z vsem zadovoljni, samo da je poceni. Pa je res tako zelo poceni, če vemo, da dvomljiva hrana čez čas ustvarja bolne ljudi? In ni res, da je zdravo dražje! Za par evrov pri svojem kmetu (se pa moram potruditi do njega) ta čas dobim toliko zdravo pridelane in sveže pobrane zelenjave, da jo komaj odnesem. Mimogrede, slovenski pridelki pri velikih trgovcih, ki jim akcijsko znižajo cene v poden, me ne zanimajo, ker: a) je to žaljivo do kmeta, ki v vsakem primeru dobi bagatelo (res pa mu krompirja ni treba puščati na njivi); b) ker mi tudi v tem primeru nihče ne pove, ali ni bila vsa njiva poškropljena z glifosatom. Hvala lepa.
Tisti, ki zamahnejo z roko, češ, kmetje so bogatejši kakor jaz, vlečejo subvencije, v resnici jih pa nič ne zanima, imajo v posamičnem primeru najbrž celo prav, za vse pa to gotovo ne velja. Ogromno jih je, ki se trudijo z ekološkim kmetovanjem, a kaj, ko jim država raje kakor mlinski kamen visi za vratom, kot pa da bi jim pomagala in jih spodbujala. Poznam kmeta, ki je imel po enem letu preusmeritve v ekološki način več dela in stroškov z inšpektorji, ki so mu kot jata kobilic vpadali v rastlinjake in nenehno jemali vzorce, kot z vzgojo zelenjave; zavoljo lastnega duševnega miru je raje vso reč prekinil, kot pa da bi še naprej prekladal le papirje. Neki drugi, ki kmetuje za lastne potrebe, iz veselja, mi je potožil, da imata vsaka njiva in pujs za fascikel dokumentov. Država, se ti je zmešalo? Ne bi inšpektorjem in uslužbencem poiskali pametnejšega dela, kot sta nadzor in nadlegovanje tistih, ki že sami po sebi želijo delati dobro?
V bližini, kamor smo se preselili, sem z guglanjem šele nedavno odkrila biodinamično kmetijo z Demetrovim certifikatom. Veste, kaj je to? Mercedes med kmetijskimi pridelki. Kaj mercedes, ferrari! Za kilogram sveže mlete polnovredne pirine moke brez kemije, strupenih presnovkov plesni, dodatkov za beljenje in podobnih blagodati industrijske proizvodnje dam manj kot za nekaj približno podobnega v trgovini najboljšega soseda. Za povrhu dobim prijazen klepet, sveže namolzeno mleko, če ga hočem, sin počohlja njihove srečne pujse, in občutek, ko iz pridelka njihovih pridnih rok nato nastane nebeško dišeč kruh, je blizu blaženosti, saj veš, da si dobil tisto najdragocenejše: odnos, ki mu lahko zaupaš. Za to pa je potrebna odločitev: najprej vaša, da boste končno poiskali poštenega kmeta v svoji bližini in najprej njemu omogočili preživetje s tem, ko boste (ceneje!) kupovali pri njem namesto (smeti!) pri tujih trgovcih, nato pa še sebi. In s tem ne mislim preživetja v golem smislu, temveč tudi zdravje.
Če kmetu res ne bo preostalo drugega, kot da se obesi, se ne piše dobro vsem nam. In domoljubnost in zavednost se ne kažeta v izobešanju zastav in preštevanju, kdo je naš in kdo njihov, temveč v zavedanju, da si moramo pomagati najprej med sabo: če bo šlo bližnjemu dobro, bo tudi meni bolje, zato mu bom pomagal tudi tako, da pri njem kupim krompir.
Zarja št. 31
