Ko kopljem po spominu za negativnimi izkušnjami z zdravniki, ki sem jih sama doživela ali pa so mi jih povedali ljudje, ki jim verjamem, jih skorajda ni. Zato pa vem za veliko lepih in dobrih zgodb, ki pa bolj redko dosežejo javnost. Hvalimo po tihem, grajamo zelo glasno.
Tisto, kar nam je pred dnevi predstavila neustavljiva televizijska kolegica Eugenija Carl, pa vseeno kaže, da so med posamičnimi deli zdravstva, ministrstvom in zavarovalnico nedoumljive razpoke, skozi katere lahko zdrsnejo zdravniki, ki svojega poklica ne jemljejo zelo resno in jih zanima predvsem denar. V resnici je še hujše – zdrave ljudi so pripravljeni pohabiti, da dosežejo svoje. Dr. Janez Zimmerman, Slovenec, ki se je šolal v Nemčiji in v Sloveniji in dosegel celo doktorat znanosti, je v svoji karieri že dobil javni opomin zdravniške zbornice, ker je operiral, čeprav ni imel licence za kirurga. Ko je pred osmimi leti licenco dobil, se je ukvarjal z žilno kirurgijo, kjer so čakalne dobe najdaljše. Pacientov mu torej ni manjkalo, še posebno ker je operiral tudi tiste, ki operacije sploh niso potrebovali, zašuštral pa je tudi mnoge od tistih, ki so jo. Kar veliko zdravnikov je popravljalo njegove napake, delal naj bi po metodi, ki pri nas (oziroma sploh nikjer) ni priznana, operacije so bile po strokovni in estetski strani mazaške. Pa ga niso prijavili niti zdravniki »popravljavci« (v Celju so imeli kar 20 takšnih intervencij), niti državna sekretarka na ministrstvu za zdravstvo dr. Sandra Tušar, ki je žilna kirurginja in je tudi sama popravljala napake za Zimmermanom. Zakaj, ljudje božji? Zakaj ščitite kolege, ki vam delajo škodo, sramoto in vam rušijo zaupanje s pacienti?
Šele pred dvema letoma je mazaškega kirurga prijavila neka pacientka, a ko je lani zdravniška zbornica uvedla nadzor, Zimmermana ni bilo več v Sloveniji. Preselil se je v Trst in tam v neprimernih prostorih z neprimerno opremo še naprej veselo operiral; vprašanje je, ali je imel kaj italijanskih pacientov, vsekakor pa jih je imel kar 400 iz Slovenije, za kar je od zavarovalnice v letu in pol pokasiral 388.000 evrov. Ne ve se, koliko operacij je bilo samoplačniških. Obenem je mirno predaval po slovenskih zdravstvenih domovih, trgovskih centrih in zdraviliščih ter si nabiral paciente, pri tem pa ni bil več v pristojnosti Zdravniške zbornice Slovenije, ker je imel ordinacijo v Italiji. Je to sploh mogoče?
O, je. Državna sekretarka pač ni ukrepala, ker misli, da morajo kolegi med seboj komunicirati prek zdravniške zbornice – ne pa, da jih sama preganja. Zbornica bi ukrepala, pa je Zimmerman prej ušel. Bolniška blagajna pa je plačevala, ker pač nadzoruje le to, ali so bile operacije opravljene ali ne, ne pa tudi, ali so bile potrebne. Skratka, vse je nastavljeno tako, da se lahko zdravniki z nelepimi nameni zvlečejo skozi razpoke v sistemu. In potem tu in tam izbruhne škandal, ki namiguje, da je vse v popolnem razsulu.
V evropskem merilu imamo predolge čakalne dobe in premalo zdravnikov na število prebivalstva, pri tem pa so nekatere veje medicine v svetovnem vrhu, čeprav je organizacija na številnih oddelkih slaba in odnosi med osebjem vsaj ponekod na dnu. Človek komaj verjame vse tisto, kar posluša in bere skoraj vsak dan. Zdravstvo kar naprej reformiramo, prišli pa nismo nikamor. Nihče ne zna postaviti in predstaviti verige v sistemu od osnovnega zdravstva pa naprej, kjer bi bili vsi členi enako trdni in jih ne bi bilo mogoče razkleniti, kot ga je z lahkoto Zimmerman ali kot ga je mogoče z javnimi naročili. Za kaj takega pa morajo zdravniki najprej razčistiti med seboj, kaj se še tolerira in kaj ne – in pika. Dotlej pa bodo velike napake in grda izsiljevanja odkrita zgolj po naključju. Žal imamo premalo novinarjev, kakršna je Eugenija Carl, ki je v svojem prispevku prinesla na krožniku dokazno gradivo za uradni pregon!
Zarja št. 22, 31. 5. 2016
