In čeprav so omenjeni sindikalisti že na začetku sami priznali (kar je bilo popolnoma nepotrebno, saj bi to ugotovili tudi tisti z IQ sobne temperature), da bodo pač vlagali referendumske pobude, dokler država ne bo popustila, se zdaj na debelo sprenevedajo, da to ni res. Posegli so pač po najbolj demokratični metodi odločanja. Saj so vendar naši državljani in jih zakoni, ki bi jih radi spodnesli, v živo zadevajo! In tudi to se ni pozabilo omenjati, da bi referendumi, če bi jih izsilili, stali precej več, kot država pobere davkov od dnevnih migrantov.
Prav v tem je problem – dnevni migranti so čisto zares naši državljani, živijo pri nas, tod šolajo otroke, hodijo k zdravniku, se zatekajo po socialno in pravno pomoč, skratka, deležni so storitev kot vsi drugi državljani. Torej morajo, se zdi, za te dejavnosti kaj prispevati kot vsi drugi. In ni res, da so dvojno obdavčeni – Avstrija jim odmeri svoj del davka, res je, da je nižji, ker ima višjo olajšavo. Pri nas je olajšava nižja, jim pa davkarija odšteje v Avstriji plačan davek. Doplačilo dohodnine 5000, celo 9000 evrov, ta dva listka največkrat kažejo v televizijskih poročilih, je seveda visoko, a najbrž tudi letni dohodek ni bil ravno nizek. Jim res ne morejo odtegovati davka na mesečni ravni in upoštevati stroškov in časa, porabljenih za prevoz na delo? Z dnevnimi migranti se je poigrala že Janševa vlada, ko jim je obljubila, da bodo lahko plačevali davek le po avstrijskih zakonih (in je potem padla), vlada Boruta Pahorja jim je določila zelo konkretno olajšavo, z njo so bili dnevni migranti zadovoljni, a jo je potem zrušilo ustavno sodišče. Seveda je lahko v tem sistemu marsikaj narobe, ampak vsi državljani pa menda le ne moremo biti talci nesporazuma med državo in skupino sodržavljanov z enakimi interesi. Za takšne zadeve obstajajo odvetniki in sodišča.
Predsednik državnega zbora za svojo pogumno odločitev ni bil nagrajen z enovitim gromkim aplavzom. Na njegovo stran so stopili (razen redkih izjem) pravniki, komentatorji in množica državljanov, sitih političnega slepomišenja, podprli pa ga niso niti vsi v koaliciji, da ne govorimo o orgijah, ki jih prireja opozicija. Sindikati dvomijo o vsem – o legalnosti migrantskega sindikata in zakonitosti prepovedi referendumov, ki so lahko dosegljivo orožje tudi za sindikate.
Nikar se ne sklicujmo na švicarske referendume – Švica je z referendumsko samoodločbo davnih kantonov nastala in se gre na ta način demokracijo že več kot 700 let. In da ne bi kdo mislil, da na njih ne odločajo o oslarijah, da ne zlorabljajo, nagajajo in spotikajo. Njihove ženske so dobile volilno pravico postopoma in zelo pozno, ovirali so jih socialisti (!), češ da so ženske konservativne in nagnjene k cerkvi ter da bi jim kvarile igro. Toliko o demokraciji. Ampak Švicarji so svojih referendumov vajeni, zanje so folklora. Za nas pa je »najbolj neposredna demokracija« peskovnik, poln umazanih igrač. Vsak si lahko kakšno izbere, kadar se mu zahoče igre. In izsiljuje druge.
Dr. Milan Brglez je brez odvečnega razglabljanja in razprav nesmiselni tok referendumskih pobud oziroma groženj prekinil in pospravil igrače iz peskovnika visoko na omaro. Ozaveščeni državljani upajo, da bodo tam tudi ostale, dokler se ne pojavi kdo z resnično dilemo, ki zadeva vse. Ampak takšnih ni bilo v 25-letni svobodni državi niti za prste ene roke. Vse drugo je bilo nabiranje političnih točk ter zapravljanje energije in denarja. Predvsem pa živcev.
Zarja št. 19, 10. 5. 2016
