Pa ne zato, da bi našli domovino Petra Prevca, ker v toplih deželah, kjer razsaja virus Zika, smučanje ni najbolj popularno. Trenutno v Južni in Srednji Ameriki niso največja groza vojne, tornadi, potresi in teroristi, ampak mikrob, ki ga prenaša komaj vidni komar. Tudi najmanj poučenim postaja jasno, da nas prej kot atomska bomba ali trk z drugim planetom lahko z obličja Zemlje zbriše s prostim očem nevidna nevarnost, ki se kot blisk razširi po vsej obli. Ne, sploh ne mislim širiti panike in pogrevati teorij zarote, ker so se svinjska in ptičja gripa pa sars in še kaj izkazali za bolezni, ki jih je mogoče razložiti in preprečiti, za povrh so naredile mnogo manj škode kot alkohol, kajenje in prometne nesreče. Tudi z Ziko je tako – odraslim povzroča simptome gripe, tako kot gripa je že pokosila nekaj žrtev z načetim zdravjem, je pa usodna za nerojene otroke, še posebej, če so se ženske okužile v prvih mesecih nosečnosti.

Ampak vse to seveda že veste, pa čeprav vas medicina prav nič ne zanima in pri hiši nimate nikogar, ki bi načrtoval družino. Ker ste pač z veseljem prisluhnili novici, da so slovenski raziskovalci dokazali povezanost Zike s hudimi poškodbami možganov pri novorojenčkih in razvozlali virusov genom. Aplavz prihaja z vsega sveta in seveda smo ponosni. In zadovoljni, ker so naše nosečnice v tako dobri oskrbi, da stroka pri pregledih zazna usodne poškodbe. Feministični del prebivalstva je šel seveda takoj preštevat ključne sodelavce (kakšno je, lepo prosim, razmerje med spoloma) in ugotovil, da so se v laboratorijih ponoči in podnevi trudili štirje fantje in devet deklet, med njimi tudi voditeljica raziskave. In da se nič preveč ne tolčejo po prsih, ampak pripominjajo, da bo treba še veliko truda in raziskav. In če se spomnimo, da prihaja vsako leto iz daljne Amerike ekipa študentskih raziskovalcev, ki s svojim mentorjem pobira prva mesta in da vam v Zarji pogostokrat predstavljamo znanstvenike in znanstvenice, ki s svojim delom segajo do zvezd, potem se zares lahko rešimo morebitnega kompleksa majhnega naroda. Niso Prevci, Zavci, Mazejeve in podobna bleščeča imena edini, ki nas lahko ponesejo v svet. Čeprav so neskončno dragoceni.

Vsako zdravo telo, tudi narodovo, potrebuje kar lepo porcijo duševne hrane, da deluje tako, kot je treba, ampak tega imamo zadnje čase bore malo. Politiki se prepirajo, gospodarstveniki pridejo in gredo, ampak pri odhodu so vsekakor precej bogatejši, tisti, ki bi nam morali biti zgled, obotavljaje opravičujejo svoje poniglave grehe iz časov, ko še niso bili na čelu države, zdaj pa preganjajo tiste, ki ravnajo enako. Skratka, ni razlogov za veselje pod skupnim soncem in ni veliko upanja, da bo kdaj bistveno drugače. Zato so nam takšne novice, kot je Zika (za Slovence poslej ne pomeni le nevarnega virusa, ampak precej več) vsaj tolikšen obliž, kot so množice, ki z zastavami slavijo naše skakalce. Včasih je pač duša bolj lačna kot telo. Je tole le preveč evforično? No, seveda, si pa vsekakor želimo čim več razlogov za takšne zapise.