Moški z vseh kotičkov sveta, Iračani, Somalci, Malijci, sedijo v učilnici in poslušajo, ne vedno z odobravanjem, svojo finsko učiteljico. »Na Finskem si žene ne morete kupiti,« jih pouči. »Ženska bo postala vaša žena samo, če bo sama tako hotela, tu so namreč ženske enakopravne moškim.« Tisti, ki so v deželi že nekaj časa, to informacijo še kar hrabro prenesejo. Skupina starejših novih prišlecev pa se z dvignjenimi obrvmi pomenljivo spogleduje. Ampak ko učiteljica nadaljuje, da finski moški pomagajo pri gospodinjskih opravkih, njeni učenci kot eden zaječijo od groze. Edini učenki, z ruto pokriti ženski, kotički ust komaj opazno zlezejo navzgor. Ampak po drugi strani, vedro nadaljuje učiteljica, ki hoče slabo novico uravnotežiti z dobro, »greste lahko tu z žensko v disko – seveda pa tudi če pleše tesno ob vas in nosi kratko krilo, to še ne pomeni, da hoče spati z vami.« Neverjetno, se osuplo spogledujejo dedci.
Podobni prizori se odigravajo v učilnicah po vsej Finski. Delavnice o finskih vrednotah, na katerih begunce iz tujih krajev, pa tudi iz povsem tujih miselnih pokrajin, poučijo o odnosih med moškimi in ženskami na Finskem – pa zelo temeljito tudi o tem, kako zakon kaznuje tiste, ki se tega ne držijo –, sicer organizirajo lokalne skupnosti, zelo odločno pa jih podpirata notranje ministrstvo in policija.
Ko moški, bogatejši za nekaj šokantnih spoznanj, zapuščajo učilnico, eden od Iračanov pristopi k novinarki, ki jih je opazovala, in pravi: »Saj je krasno tu na Finskem – ampak ko se poročim, bo moja žena gospodinja, kuhala bo tisto, kar je meni všeč – in prav gotovo ne bo hodila v disko!«
No ja, vsega ne moreš doseči čez noč, ena delavnica zagotovo ne bo spremenila miselnosti, s katero je človek rastel od otroštva – je pa začetek. Z domov pregnana generacija, ki prihaja v Evropo, ne bo prav veliko spremenila svojega pogleda na stvari. Ampak njihovi otroci bodo že imeli drugačen pogled. Integracija je vedno tek na dolge proge.
Saj ne, da na Finskem nimajo butastih in nestrpnih domorodcev, seveda jih imajo, junake, ki zakrinkani napadajo begunce in zbežijo, ki jih anonimni pljuvajo po forumih. In imajo, ne dvomimo, tudi svojo kvoto tistih z zvezdami v očeh, ki so polni gorečnosti, kako je treba brezpogojno pomagati beguncem, vsem, ne glede na vse. Imajo pa, kot je razvidno iz priloženega, na Finskem tudi dovolj velik delež tistih, ki znajo ubrati srednjo pot, tistih pragmatičnih, ki razumejo, da ni mogoče pomagati vsem, in morda potihem niso ravno srečni, da je v deželo pljusnil val ljudi z zelo drugačnimi pogledi in povsem drugačnimi navadami, ker se zavedajo, da bo to povzročilo kup težav – in jih je že, tudi na Finskem so že imeli posilstva –, ampak so tudi dovolj človeški, dovolj širokega srca, da si rečejo, no ja, zdaj so tu, poglejmo, kako lahko stvari postavimo tako, da bo najbolje za vse. In poskušajo. Prestavljajo kamenček za kamenčkom, da bo, čez generacijo ali dve, še ena gora uspešno prestavljena.
Teh zadnjih imamo premalo pri nas, se mi zdi. Imamo one, oh, pa koliko onih, ki sikajo »begunci ven«, širijo strah in Slovencem rišejo podobe grozot, ki jih bodo menda prinesli ti nedobrodošli tujci. Imamo tudi idealiste, ki so jezni na vsakogar, ki k sebi noče vzeti begunske družine. In premalo onih – ali pa so samo premalo glasni –, ki bi rekli, res je, nismo navdušeni, da so tu, zavedamo se, da bodo (tudi) obremenitev za deželo in ljudi, ampak ne glede na vse to potrebujejo pomoč, zato bomo pomagali, kolikor lahko. Stojimo trdno na tleh in vemo, da ne bomo nikoli mogli pomagati vsem. Da morda lahko naredimo malo, da pa bomo vsaj to zagotovo naredili in pomagali pisati nov konec te grozne zgodbe. Ali kot je rekla Maria Robinson, kdorkoli je že bila (menda precej slavna pedagoginja), »nihče se ne more vrniti in na novo napisati začetka, vsak pa lahko že danes začne pisati nov konec«.
