Študija o preživetju trgovske družbe Tuš, ki je ministrstvo za gospodarstvo stala 13.500 evrov, predlaga, da se program podjetja, ki je zgrmelo v rdeče številke, reši z obliko zadružništva, ki se mu reče tudi kooperativa: če vstopi v zadrugo recimo 200.000 kupcev, bi s tem rešili 20.000 s podjetjem povezanih delovnih mest. V odmevni oddaji na nacionalki so se pred dnevi nadvse trudili z neumestno primerjavo z banko NKBM in njenimi malimi delničarji, češ le kdo nam jamči, da ne bomo spet ostali brez vsega. Pustimo ob strani, da ti dve zgodbi nimata nič skupnega. Ideja o zadrugi pač ni utopija, to dokazuje COOP iz sosednje Italije. Po njem se je ekipa državnega sekretarja Tadeja Slapnika tudi zgledovala. Uspešnost takega ljudsko-poslovnega modela dokazuje še več kot 70.000 zadrug iz iste države, preseneti pa ne le njihovo število, temveč tudi poslovna uspešnost.
V isti oddaji je novinarka finančnega časnika vehementno trdila, da »projekt zadruge Tuš nima ekonomske prihodnosti«. Kolegica ima morda celo prav, a le v okviru kapitalizma, kakršnega poznamo zdaj. Vsi vidimo, kam vodi model poslovanja, ki se poganja le za dobičkom. Peščica bogati, večina (in planet z njo) pa je čedalje bolj opustošena.
V taistem časniku so nekoč tudi trdili, da je prodaja Mercatorja odlična poteza. Danes se ne bi s tem strinjal nobeden od slovenskih dobaviteljev. Naši izdelki pospešeno izginjajo z njegovih prodajnih polic. Za koga je bila potem prodaja Mercatorja dobra? Najbrž je zadruga še zadnja možnost, da si naši dobavitelji ohranijo svoj prostor na policah in dobiček ostane doma ter ne lije v tujino. No, nekaj naših izdelkov se sicer najde na policah svete trojice Hofer, Lidl in Spar, a dobiček, dodana vrednost od »našega«, gre v tuje žepe. Mi dobimo resda plačano, in to celo kmalu, kar poudarjajo že celo kot prednost, čeprav bi moralo biti samoumevno, sladico po obedu pa poklanjamo tujcem.
Kdo nas bo torej hranil? Od kod bodo prihajali davki za nenasitno državo, ki sicer reže tudi v sistem javnega šolstva in zdravstva? Iz žepov ljudstva, ki dela le za mezdo? Le malo se bom tam še našlo, če bomo šli po poti, na kateri rinemo z glavo skozi zid. Mar ne bi bili ponosni na trgovsko verigo z napisom: Domače, zdravo, slovensko? Bi vas bilo sram kupovati tam in biti za vzor otrokom? Mar bolj zaupate tujcem ali vas zanima samo seštevek preostalih centov v denarnici?
Namreč, ne gre za finančni vložek, ki bi bil potreben za zadrugo Tuš, temveč za pot. Za začetek edinega preporoda, ki nam je še ostal, tudi v glavi. Potrebujemo predvsem predrugačenje razmišljanja in delovanja. Dobro je rekel v pogovoru na radiu oblikovalec Bojan Marož, ki je oblikoval plakate za olimpijske igre na Kitajskem: »Če iščemo slabo, bomo (samo) slabo tudi našli.« Slovenci se pomena te azijske modrosti sploh ne zavedamo, je še dodal.
Mirko Tuš je imperij, s katerim se je uvrščal na lestvico najbogatejših, ustvaril iz nič, resda s krediti, a je plačal milijone davkov državi ter zaposloval na tisoče trgovcev, zidarjev, električarjev, šoferjev, sponzoriral šport in podobno. Torej je kar nekaj tudi dal. A zdaj ne gre več zanj. Gre za preostanek slovenske trgovine, za kroženje denarja znotraj države in gradnjo delovnih mest. Zato bravo za ekipo Tadeja Slapnika, ki se že dolgo trudi pokazati eno od možnih smeri, ki jo lahko uberemo.
Zarja št. 3, 19. 1. 2016
