Miklavž je svetnik in vsaj javno zagovarja skromnost v obliki suhih fig in pomaranč, druga dva pa sta se že zdavnaj povezala s hudičem v nakupovalnih centrih. Božiček in dedek Mraz nas že na začetku meseca pošiljata naokoli, da se bosta potem lahko postavljala pred našimi otroki, nečaki, vnuki, cicibani, šolarji, sosedi in kar je še otročadi, ki te dni s svetlečimi očkami, polnimi prošenj, zre gor k nam.
A bi lahko dobila barbiko? Ne hecaj se, imaš jih že 16. Ampak takšne z ribjim repom še nimam. In tiste z angelskimi krilci tudi ne. Jaz bi pa dinozavra, zakopanega v pesek. Aha, in potem ga boš odkopaval, stanovanje bo kot svinjak, za povrh nekaj takšnih plastičnih pošasti že imaš. Kaj pa meter dvajset visokega pingvina in gasilsko postajo iz kock, pa tudi za tablico je skrajni čas …
Dokončna streznitev okrog daril me je doletela na nekem rojstnem dnevu, ko sem z grozo ugotovila, da za večino daril sploh ne vem, od koga sem jih dobila, čeprav sem jih po vseh predpisih pred darovalcem odvila ter se lepo zahvalila. Moje misli so bile očitno bolj pri pečenki, ki se je smodila v pečici, kot pa pri občudovanju ogrlice, za katero mi je bilo pri priči jasno, da je ne bom nikoli nosila. Kakšen smisel ima letanje po trgovinah, aranžiranje daril in priprava obrazložitve, zakaj so ti sploh kupili krožnik z reliefom lubenice, ko pa pomisliš, kaj hudiča boš s takšnim krožnikom, in v naslednjem hipu pozabiš, od koga si ga dobil? Je z otroki kaj drugače? Jih plastični tovornjak, še večji od prejšnjega, res osreči več kot za trenutek? Jih vreča sladkarij, ki jo mame pri priči skrijejo na najvišjo omaro, napolni z radostjo? Najbrž že, še bolj pa z ustvarjalnim razmišljanjem, kako bodo zlezli tja gor, ko čuvarjev zdravja ne bo doma.
Otroci te dni prosjačijo za reči, za katere večinoma prav dobro vedo, da so za denarnice staršev nedosegljive ali pa so škodljive in nepotrebne. Ampak prednovoletni čas je pač ugoden za pogajanje, če posebej če je podkrepljeno z »vsi to imajo razen mene« in podobnim. Pogajanje? No, saj za to gre. Z otroki se ne moremo pogajati, ker pač nismo enakopravni. Močnejši smo, pametnejši, zaslužimo in smo torej v prednosti. Kaj pa nam mladež lahko ponuja? A ljubezen? Dajte no, ljubezen v zameno za plastični tovornjak? In ker smo torej odrasli tisti, ki določamo pravila igre, pač kdaj otrokom izpolnimo želje, kdaj pa rečemo odločen ne. Pa čeprav se tiste proseče očke napolnijo s solzami. In potem do onemoglosti pojasnjujemo svoj ne. Temu se pač reče vzgoja.
Vsem trem decembrskim možem sem že večkrat pisala odprto pismo, naj se že enkrat sestanejo in dogovorijo, kako si bodo razdelili delo. In naj v tiste svoje koše in bisage ne tlačijo le igrač in sladkarij, ampak naj bo vmes tudi kakšna vstopnica za lutke, za prirodoslovni muzej, kjer imajo čisto prave mamute, pa plesni ali jezikovni tečaj, vstopnica za plavanje, drsanje … Ali pa naj podarijo prašička, kjer se bo zbiral denar za šolo v naravi, za smučarsko opremo, za kolo in vse tisto, kar je staršem zares težko kupiti. No, možakarji niso odgovorili, vrag vedi, zakaj ne. Očke pa se svetijo in se bodo tja do konca leta vsak dan bolj.
