Vse bolj postaja podobna podrobnemu patološkemu poročilu o razsevkih (čakamo le še na tehten znesek za Manssonov toaletni papir). Najprej smo s predsednikom nadzornega odbora te banke v četrtkovih Odmevih delili neznosno slab občutek. Njegov širok nasmeh je bil videti mešanica užaljenosti in zadrege, kot jo pač vljudno pokažejo gospodje. Samo pomislite, na nacionalni televiziji države, v katero so ga povabili, da počisti sranje, ki ga sami niso znali, mu očitajo strupeno visoke plače; kot bi povabljenemu gostu na banketu pretipali žepe, ali si ni nemara postregel z bogato obložene mize. Razumemo in je nerodno tudi nam, toda …
Če ob priznanju taistega predsednika, da je bila plača izvršnega direktorja Manssona (20.500 evrov bruto) v resnici malenkost višja (no, 37.000 evrov bruto), če torej še vedno strmite v svoj plačilni list, kjer piše okrog dvajsetkrat do tridesetkrat manj, naj vas potolažimo: ni vam treba biti nerodno. Ste le učitelj ali mlad raziskovalec, nemara zdravnik na začetku kariere, a – kot bi vam razložili dečki z neoliberalnim pedigrejem – vašega znanja trg pač ne ceni. Ta mesec ste si privoščili priboljšek, pico s svojim otrokom, še verjetneje ste zmagoslavno odnesli v market zbrane nalepke, da so vam izročili tisti drekecpekec iz kitajske plastike. Dovolj za srečo v kapitalizmu.
Imate smolo; ti fantje znajo, česar vi ne. Prestrukturirati dolgove (hohštaplerska beseda za branjevstvo z grehi) naših ljubih tajkunov, ki veselo korakajo iz zaporov. Gre torej za preprodajo dolgov za veliko manjšo vrednost, magari za shranke iz davčnih oaz teh istih tajkunov. Česar sicer ne trdimo, vemo zagotovo pa tudi ne. Ker na slabi banki molčijo kot žaba v solati. Kar je logično. Tu naokoli smo vsi povezani in je zato vse narobe – samo pisneš, pa že propade posel. Transparentnost je pravljica za stare mame.
A predpostavimo, samo za drobcen trenutek si skušajmo predstavljati, da bodo fantje res pospravili naš hlevček. Zakaj jim torej ne bi plačali dobro, če delajo dobro? Tako vsaj pravijo nekateri. Hm, nekaj postavk v tej zgodbi se resda še gospodinjam zdi nelogičnih. Več se ukvarjamo s plačami v slabi banki kot s tem, kar jim je uspelo postoriti. Vsi vemo, da ni težko preusmeriti pozornosti ljudstva s tem, da mu s prstom pokažeš krivca in ga obenem obilno založiš s blatom. So torej na delu sile, ki se jim je zaprla pot do pogače? Toda zakaj je potem problem pokazati pogodbe in vse silne dosežke, ki terjajo tolikšne nagrade? In, dovolite: gospodje so na prejšnjih mestih menda zaslužili veliko več, pa še vedno vztrajajo tod le še za polovične zneske, ločeni od svojih družin in zasmehovani. Čudno.
Morda pa niti ne. Pogorišča starih sistemov so odličen poligon za zaslužke, kar je znano. Še vedno dobro delujoče javne službe, lupine nekdaj trdnih podjetij – vse to je kot sočna rastlina, ki privablja uši. V vsaki vojni je mogoče dobro zaslužiti.
A če je slučajno tako, kajti tudi tega zagotovo ne vemo, bi veljalo razmisliti o dvojem. Kako zlahka se v teh logih zadovoljimo, da v neskončnost premlevamo o nekaj plačicah, ne terjamo pa jasnih odgovorov, poročil, podatkov, preglednosti in odgovornosti. Vse te denarce bodo še naprej trgali od naših plač; Mramorjeve pridige o kriznih ukrepih, ki morajo postati stalnica, pač ni mogoče pozabiti.
Nemara pa smo zgolj uvozili napačne Skandinavce. Mar bi namesto Švedov raje Islandce! Oni so svoje odgovorne strpali v zapor in basta. Pri naši slabi banki je imela prste vmes že vsa politika. Morda bi cenjeni Islandci privolili v kak eksport-importni biznis?
In mi bi imeli mir.
