Zaljubljenost ni enaka ljubezni. Kaj je torej značilno za zaljubljenost? »To je posebna vrsta fasciniranosti in navdušenja nad drugo osebo. Zaljubljena oseba pripisuje drugi osebi nerealno pozitivne kvalitete. Idealizira jo, ji pripisuje značilnosti, ki jih nima, in verjame, da je ta oseba resnično taka. Ali pa njene pozitivne lastnosti precenjuje. Dokler zaljubljenost traja, je prepričana, da je neka oseba zanjo idealen in edini pravi partner. Zaradi tega zaljubljenost, ki jo druga oseba vrača, spremljajo zelo prijetni občutki, v nasprotnem primeru pa žalost in trpljenje. Če si tudi druga oseba želi vzpostaviti partnerski odnos, se prikaže v čim boljši luči, da bi bila všečna in sprejeta. Tako postane jasno, zakaj je iluzija med zaljubljenostjo tako popolna,« razloži Zoran Milivojević.
Ali je zaljubljenost torej precenjena? »Da, vsekakor. Tudi Carl Gustav Jung je bil prepričan, da ima zaljubljenost vse lastnosti prisilne nevroze in da je le zato, ker je tako pogosta pri ljudeh, ne moremo označiti za nekaj nevrotičnega. Posameznik, ki je napredoval na poti k emocionalni zrelosti, izgublja sposobnost zaljubljanja, ker je sprejel resničnost in nič več ne idealizira druge osebe. Takšna drža je za mnoge ljudi nesprejemljiva, ker so prepričani, da je zaljubljenost vrhunec ljubezni,« poudarja.
Zaljubljenost ponavadi ne traja dolgo. Raziskave kažejo, da v večini partnerstev občutek zaljubljenosti izgine v dveh do štirih letih.
Ljubezen je nekaj drugega. Zaljubljenost se bistveno razlikuje od ljubezni. »Zaljubljenost temelji na nerealni sliki osebe, v katero smo zaljubljeni, in njenem idealiziranju. Ljubezen pa temelji na resničnosti in poznavanju druge osebe. Zato je zaljubljenost prehodna in minljiva, ljubezen pa je relativno trajen občutek, torej čustvo, ki ni spektakularno in je povsem običajno. Osebo ljubimo tudi po tem, ko smo jo resnično spoznali in nam kljub temu veliko pomeni, saj jo v celoti pozitivno ocenjujemo in izpolnjuje naša pričakovanja.«
Če nekoga ljubimo, to pomeni, da smo nanj navezani in smo ga nekako vgradili oziroma vnesli v svoj intimni socialni svet. Ob ljubljeni osebi čutimo, da ji pripadamo in ona pripada nam. Poleg tega se ob ljubljeni osebi počutimo zelo prijetno, med daljšo odsotnostjo pa jo zelo pogrešamo.
Mnogi razumejo zaljubljenost kot uvodno, najintenzivnejšo in najprijetnejšo fazo, ki ji sledi manj intenzivna faza ljubezni. Ali nam tako prepričanje lahko škodi? »Da, če smo prepričani, da bolj ko je nekaj prijetno, boljše je in koristnejše. Potem verjamemo, da je zaljubljenost tisto pravo, in nam je žal, ker ne more trajati večno. Zato se pogosto zgodi, da nekdo, ko ni več zaljubljen, zapusti partnerja in poišče drugo osebo, v katero se zaljubi.«
Zaljubljenost je v bistvu nasprotje ljubezni. Zakaj? »Nekateri so zaljubljeni v zaljubljenost, ker jim je všeč biti zaljubljen. Torej je zaljubljenost neke vrste narcisoidnost. Ti v bistvu izkoriščajo osebo, v katero so se zaljubili, da iz njih izvablja zelo intenzivna, prijetna čustva in užitek. Ta oseba je zanje pomembna samo zaradi tega. Takoj ko se taka zaljubljena oseba čustveno ohladi, se z lahkoto oddalji od osebe, v katero je bila še nedavno tako zelo zaljubljena. Težava je v tem, da zaradi tega odnos postane nestabilen.« V zadnjih sto letih smo zakonsko zvezo in družino gradili na občutku zaljubljenosti in posledica tega je, da je veliko ljudi razočaranih ter se odloča za ločitev.
Ko mine zaljubljenost, ni konec. Kaj storiti, da partnerske zveze ne bo konec, ko mine zaljubljenost? Naučiti se je treba razlikovati med zaljubljenostjo in ljubeznijo. »Tisti, ki verjame, da bo našel osebo, v katero bo vedno zaljubljen, bo v partnerski zvezi najbrž ostal le toliko časa, dokler bo trajala zaljubljenost, potem bo spet iskal osebo, v katero bi se lahko zaljubil. To bo ponavljal toliko časa, dokler ne bo spoznal razlike med zaljubljenostjo in ljubeznijo.« Šele takrat, ko je nekdo v odnosu zadovoljen in zveza zadovoljuje večino njegovih želja ter potreb, ima tak odnos možnost, da se ohrani tudi v težkih časih in preskušnjah.
Zakaj nekateri moški zapuščajo zvezo, ko niso več zaljubljeni? »Iz prakse lahko rečem, da je glavni razlog za to seks. Spolnost zaljubljenih ljudi se namreč razlikuje od tiste, ki jo imajo ljudje v stabilnih partnerskih odnosih in sloni na ljubezni. Za zaljubljenega moškega je dovolj, da partnerko le pogleda, in že občuti seksualno vzburjenje ter erekcijo. Ko zaljubljenost mine, se to spremeni in mnogi moški se zgolj ob pogledu na partnerko ne vzburijo več in ne doživijo erekcije, zaradi česar so prepričani, da v seksu ne bodo uspešni. Začnejo razmišljati, da z njihovo seksualnostjo nekaj ni v redu, in to testirajo z gledanjem drugih žensk. Ker se ob partnerki ne vzburijo takoj, sklepajo, da ni prava zanje. To pripelje do krize v odnosu, do varanja ali ločitve,« razlaga in dodaja: »Moški, ki so v dolgotrajnih odnosih, morajo vedeti, da je prav, da se partnerki približajo, četudi nimajo erekcije, in da temu lahko sledi zelo kakovosten spolni odnos. Z drugimi besedami, tudi moški potrebujejo predigro in druge metode vzburjenja.«
Partnerski odnos je treba vseskozi negovati, ker bo tako partner začutil, da ga ljubimo in nam bo ljubezen vračal. »Ljubezen je v bistvu čustveno navezovanje na neko osebo in ustvarjanje udobnega odnosa, v katerem so partnerjeve potrebe zadovoljene.«
Različne predstave o ljubezni. Ljudje imamo ponavadi različne predstave o ljubezni. »Predstavo o ljubezni dobimo v odnosu, kakršnega sta do nas imela mama in oče, nanjo nato vpliva odnos, ki sta ga imela naša starša, pa različni modeli ljubezni, ki smo jih spoznali skozi pravljice, filme ali literaturo. Ponavadi si želimo najti partnerja, ki se bo vklopil v našo predstavo o ljubezni. Če je nekdo dlje neuspešen v ljubezenskem življenju, bi moral preveriti, kakšna je njegova predstava o ljubezni. Najverjetneje pričakuje nemogoče.«
Ali je mogoče doseči brezpogojno ljubezen? »Prepričan sem, da absolutno brezpogojna ljubezen ne obstaja. Osebo ljubimo, ker je zadovoljila neke naše kriterije ali pogoje. Če bi obstajala resnična brezpogojna ljubezen, bi morala biti večna in je ne bi bilo mogoče prekiniti, ne glede na to, kar bi drugi storil ali ne.«
Ali se v prepričanju, da je ljubezen med partnerjema priložnost za osebno in duhovno rast in razvoj, skriva tudi nevarna past? »V neki definiciji je ljubezen povezana s človekovim osebnostnim razvojem in rastjo, kar je na prvi pogled povsem v redu. A v praksi opažam, da nekateri ljudje zapustijo partnerja, ko opazijo, da jih ne spodbuja več k razvoju, in iščejo takega, ki bi bolj zadovoljeval njihove potrebe glede osebnega razvoja. V naslednji fazi zapustijo tudi tega in spet iščejo novega. Po mojem je to bolj izkoriščanje drugih za razvoj lastnega ega kot pa resnična ljubezen.«
Tekst: RENATA UCMAN