Vprašanje
Že dlje časa se trudim pripravljati zdravo hrano in se je pri nas doma kar prejela. Za sinov 9. rojstni dan sem zato pripravila domače piškote iz pirine moke in mandljev, brez jajc in brez belega sladkorja, da v šoli pogosti prijatelje v razredu. V šoli pa mu tega učiteljica ni dovolila, češ da je prepovedano postreči z hrano, ki ni pripravljena v obratih, ki nimajo HACCAP in da so domači piškoti nevarni za zdravje otrok. Otroku so povedali, da lahko prinese le takšne, ki so kupljeni v trgovini. Je to res mogoče? So pravilniki res takšni? Če so, potem imamo res nor sistem … Ali pa sem mogoče nora jaz.
Odgovor
HACCAP je sistem, ki naj bi zagotovil varno hrano. Posebno v časih, ko se čedalje več prehranjujemo v restavracijah in menzah, so določeni poostreni predpisi pri predelavi, pakiranju in pripravi hrane zaželeni. Tako kot v vseh časih pa tudi danes obstajajo tisti, ki bi radi svojo pridnost dokazovali s slepim izvajanjem predpisov in ukazov, četudi s tem pogosto zgrešijo sam namen predpisa.
Gre za človeško napako, ki je enaka pri vsaki ideologiji. Ali gre za slepo pokoro velikim vodjem, velikim učiteljem ali velikim bruseljskim birokratom, pri tem ni pomembno. V današnjem času so slike verskih in partijskih voditeljev na stenah zamenjali protokoli o varnosti ter slike nevarnih virusov in bakterij.
Če so v šoli vašega otroka prepovedali domače piškote le zato, ker so domači, so zgrešili bistvo skrbi za zdravje otrok. Če bi slepo uporabili načela HACCAP, bi lahko sklepali, da so čipsi in kole idealna hrana, ker pri njih ne preži nevarnost salmonele ali drugih bakterijskih okužb. Sklepati, da je hrana, ki je bakterije nočejo, vzor dobre prehrane, pa bi bilo zelo napačno in nevarno. Tudi na osnovi opisanega primera ene šole bi bilo napačno sklepati, da je povsod tako in da je pamet zapustila vse učitelje in ravnatelje.
Protokoli o varni hrani imajo svoj namen le, če zagotovijo, da bomo z zdravimi živili ravnali varno. Živa hrana je vedno mamljiva za mikroorganizme, ker so ti inteligentni in vedo, kaj je dobro. Če se HACCAP izrodi v ubijanje hrane, zato da bi bila varnejša, potem bomo vsi skupaj na koncu na slabšem, kot če bi sem in tja tvegali kakšno drisko zaradi morebitne okuženosti hrane. In ravno takšno napačno razumevanje najdemo v šolah, ki so začele otrokom streči le paštete v lončkih, predpakirane sladice in podobno mrtvo hrano.
V tolažbo vam lahko rečem, da tega ne počnejo v vseh šolah. Tisti, ki si res prizadevajo za zdravo in varno prehrano otrok, iz svoje nabave čedalje bolj izločajo predpakirana živila. Zakaj bi otroke po nepotrebnem obremenjevali z nepotrebnimi konzervansi, stabilizatorji, umetnimi aromami, barvili in oksidiranimi sestavinami? Zakaj bi za več denarja dobili na koncu slabšo prehrano? Edini razlog za takšno početje je fizična in umska lenoba, ki jo opravičujejo s pravilniki. Kjer jim je lenobo uspelo premagati, ravnajo drugače.
Neki ravnatelj mi je celo povedal: »Če upoštevam, da imamo v sklopu šole še vrtec, to pomeni, da se ti otroci pri nas prehranjujejo 12 let. Če pri nas pojejo en ali dva obroka, je to skoraj polovica njihove prehrane. Ne morem se skriti pred dejstvom, da je njihovo telo nekajkrat narejeno iz snovi, ki smo jim jih mi postregli. Res si ne želim imeti na vesti, da bi ustvarili bolnike, zato nam ni vseeno, kaj bodo pri nas pojedli. Zato pri nas kuhamo iz svežih sestavin.« Omenjeni ravnatelj ni osamljen. V Sloveniji so šole, v katerih otroci sami skrbijo za vrtove, pridelujejo zelišča in zelenjavo, ki jih potem uporabljajo tudi v šolski kuhinji. So šole, ki jim uspeva postreči s čedalje več ekoobrokov. So šole, v katerih uporabljajo le surovo mleko, z njim pa potem kuhajo kaše, pudinge in podobno. So šole, v katerih gredo otroci nabirat jabolka, ki jih potem imajo za malico. Poznam tudi vrtce, v katerih otroci sami kalijo rastline in kalčke potem pojejo kot dodatek v sendvičih ali solatah. Zagotovo je še vedno veliko šol, kjer vedo, da je ljubezen, s katero matere pripravijo sladice za rojstnodnevne proslave svojih otrok, v današnji prehrani hranilo, ki ga najbolj primanjkuje, in ga zato ne zavračajo.
Ne smemo si zatiskati oči pred tem, da so nekatera živila v današnjem času res postala nevarna. Uporaba surovih jajc in druge živalske beljakovine pomenijo visoko tveganje za možne okužb. Vendar to ne pomeni, da nam morajo celo kruh in pecivo pakirati v zaščiteni atmosferi. Zdrava pamet je tisto, kar ločuje med pametno uporabo predpisov in slepim služenjem predpisom.
Našim bralcem bi res predlagala, da dejavneje prevzamejo v roke prehrano svojih otrok v vrtcih in šolah. Pogovarjajte se z otroki. Vprašajte jih, kaj so jedli v šoli, preglejte jedilnike, ki morajo biti vedno javno objavljeni. Pozanimajte se, od katerih dobaviteljev šola kupuje. Pozanimajte se o sestavi živil, ki jih nabavljajo. Marsikaj se da izboljšati v okviru enakih finančnih sredstev. Gre za »dobavo«, ki se neposredno vgrajuje v telo vašega otroka. Posledicam ne boste mogli ubežati, lahko pa preprečite slabe.
V konkretnem dogodku, kjer res ni šlo za živilo, ki bi vsebovalo potencialno nevarne sestavine, bi vam predlagala, da o tem obvestite ravnatelja, svet staršev, kakšen lokalni medij … Včasih šole in tisti v njih, ki se z vami strinjajo, potrebujejo še »pritisk od zunaj«, da se lažje premaknejo v pravi smeri.
Sanja Lončar je vodja projekta Skupaj za zdravje človeka in narave.
Vprašanja o naravnem zdravljenju, zdravem prehranjevanju, naravni kozmetiki in podobnih temah za rubriko Naravno in enostavno pošljite na naslov Revija Jana, Dunajska 5, 1509 Ljubljana.
Piše: Sanja Lončar
