»Čez deset let ne bo več noben otrok legel v posteljo lačen, nobena družina se ne bo bala, ali bo imela naslednji dan dovolj kruha, slaba prehrana pa ne bo več ogrožala prihodnosti nobenega človeka,« je izjavil dr. Henry Kissinger, državni sekretar ZDA, na svetovni konferenci o prehrani v Rimu leta 1974. No, veliki dr. K je mimogrede tudi avtor srhljive globalne doktrine: »Kdor bo imel nadzor nad nafto, bo imel nadzor nad državami. Kdor bo imel nadzor nad hrano, bo imel nadzor nad ljudmi. Kdor bo imel nadzor nad denarjem, bo imel nadzor nad vsem svetom.«
Prenažrti »dobrodelniki«
Ne vem, za katero izjavo je dr. K dobil Nobelovo nagrado. Baje jo je dobil za mir!? Fidel Castro sicer ni dobil Nobelove nagrade, na svetovnem vrhu o prehrani v Rimu leta 1996 pa je ogorčen kriknil: »To je sramoten dokument!« Prenažrti udeleženci gala predstave so nedostojno vedenje ostarelega komunista, že sicer eksotičnega Castra, seveda takoj označili za škandalozno. Toda Fidelova ogorčenost je izbruhnila, ko je komentiral sprejeti dokument, ki je v naslednjih dvajsetih letih »načrtoval« znižanje števila lačnih z 800 na »samo« 400 milijonov. Danes, trinajst let po Castrovem »škandaloznem« kričanju na svetovnem vrhu o prehrani na svetu, ni »samo« 400 milijonov lačnih, ampak 1000 milijonov, torej ena milijarda. Si predstavljate milijardo lačnih in sebe med njimi? Jasno, z zakoncem in vsemi otroki vred.
Svet se vrti v čudno smer. Če kdo pomaga lačnim in revnim, je dobrodelnik; če pa vpraša, od kod lakota in revščina, ga ožigosajo za komunista. Dobrodelnih prireditev je tudi pri nas čedalje več in na njih paradirajo bogati in siti, nemočni pa so še vedno revni in lačni. Pravzaprav je zadnjih tudi pri nas vedno več in čedalje bolj so revni in čedalje bolj so lačni. Z njimi pa narašča tudi inflacija praznih obljub ponižanim in razžaljenim. Vrstijo se parade lažnega blišča, festivali debelih riti in razkazovanja dragih toalet na teh sodobnih semnjih ničevosti, lačni pa nemo kriče.
Pohlepni, zavistni in sebični
Ljudje smo še vedno to, kar smo bili že stoletja: pohlepni, zavistni in sebični, obenem pa zaskrbljeni, žalostni in obupani, z redkimi prebliski veselja in sreče. Sodobni človek je postal čudna mešanica strahu in agresivnosti ter občasne nežnosti. V sebi nosimo nasilje in mir hkrati. Tehnološki razvoj je volovsko vprego zamenjal z vesoljsko raketo, kopje z medcelinskim nuklearnim izstrelkom, psihološko pa se posameznik zadnjih petdeset tisoč let ni spremenil prav nič. Z možgani ledenodobnega lovca in nabiralke zdaj vodimo airbuse in krmilimo rakete z atomskimi bombami. Toda z nadzvočnim letalom lahko potujemo na izlet v eksotične kraje ali pa bombardiramo naselje s tisoči živih človeških tarč. Orodje se hitro spremeni v orožje in današnji brezskrbni turist lahko že jutri postane tarča, ki ji je namenjena smrt. Kot da se v dolgih tisočletjih nismo naučili, da obstaja boljši način življenja, kot so medsebojno sovraštvo, izkoriščanje, ropanje in ubijanje.
Lahko imamo lažno upanje, da bodo politiki že rešili nakopičene probleme, češ, saj smo jih izvolili, saj so plačani, da delajo v javno dobro. Toda ne moremo se zanesti na politike, ki po vsem svetu iščejo le položaj, moč in oblast. Politike ne zanima reševanje problemov, zanimajo se le zase in se kot utapljajoči oklepajo svojih položajev. Zanesti se ne moremo niti na znanstvenike. Akademska znanost izumira, ekspertokracija pa prodaja svoja doktorsko signirana mnenja najboljšemu ponudniku. Znanost je tudi nenehno izumljanje novih možnosti čim popolnejšega nadzora ljudi in njihovega zanesljivega uničenja. Ne moremo se zanesti niti na religiozne ustanove, ki le ponavljajo nekoč v neki čas zapisane besede. In četudi so njihova sporočila jasna in uporabna tudi za sedanjost, zaradi svoje dogmatičnosti in toge hierarhije ne premorejo več prave volje niti moči, da bi rešile ta človeški kaos.
Kaj naj stori človeško bitje
Človeška bitja smo med seboj povezana, pa naj živimo kjer koli na tem planetu. Človeška bitja po vsem svetu trpijo že tisočletja. Pretrpela so deset tisoče vojn; in predstavljajte si žene in može, ki so bili mučeni, pohabljeni, ubiti, solze, ki so bile pretečene, obup mater, žena in vseh, ki so izgubili svoje sinove, može, prijatelje v teh vojnah v vseh teh tisočletjih; in mi jih še vedno nadaljujemo, povečujemo oborožitev v neskončnost. Obstaja grozljiva in moreča žalost človeške vrste. Revež ob cesti nikoli ne bo spoznal, kaj pomeni topla kopel ali vožnja z letalom; vsi užitki, ki si jih nekateri privoščijo, bodo zanj ostali nedosegljivi. Obstaja žalost človeka, ki je učen, in žalost človeka, ki je neuk.
Sprejeti moramo dejstva, kakršna so, si jih ogledati zelo od blizu. Kajti le pogled od blizu nas pretrese in z njim spoznamo nujnost takojšnjega ukrepanja. Ne smemo se prepustiti znanstvenikom, menedžerjem in politikom, kajti vodita jih pohlep in sebičnost. Če ste jim predani, lahko že v naslednjem trenutku postanete prodani, saj jim sledite iz strahu in ne iz srca. Postanete brezsrčne prodane duše. Delovati moramo resno in trenutno z vsem našim srcem in razumom. To je res zelo zelo pomembno, kajti spopadamo se z nepredstavljivo planetarno krizo. Da bi jo resnično prepoznali, pa potrebujemo v pozornost umerjeno inteligenco. Biti »pozorno« inteligenten pomeni prepoznavati izmišljeno/lažno; vse, kar ni resnično/živo; in to opustiti. Ne le ugotoviti lažnost in nadaljevati po starem, temveč lažno popolnoma opustiti in izvreči iz svojega življenja. Ko bova ti in jaz skupaj spoznala, da sva oba odgovorna za ves obstoječi kaos, za vso bedo na tem svetu, ker sva k temu pripomogla s svojim vsakdanjim življenjem in sva del te grozljive družbe z vso njeno umazanostjo, brutalnostjo in pohlepom – šele ko se tega popolnoma zavedava, se bova odzvala. Če se lahko odzoveva, pomeni, da naju ni več strah. In kaj je vzrok nasilja? Strah. Nasilje se rodi, kadar ubogamo zaradi strahu. Strah je vzrok vsega zla.
Če požar zajame vaš dom, nimate veliko časa. Ne razmišljate, katera zavarovalnica izplačuje najvišje zneske, in ne pogledate, ali je med gasilci morda kdo, ki ga sovražite. Tudi vi takoj poprimete vedro vode in pomagate gasiti. In verjemite mi, ta svet je v plamenih. Politiki rešujejo zavoženi finančni kazino in propadle prevarante, mi vse to plačujemo in smo tiho, milijarda lačnih pa nemo kriči.
Tekst: Anton Komat