Če nas kdo vpraša, koliko smo stari, takoj izstrelimo podatek, ki temelji na našem rojstnem datumu. Včasih imajo ženske težave, ki so lastne in poznane le njim, vendar je večini moških dobro znano, da se nežnejšega spola tega ne sprašuje, vsaj naravnost ne. Ampak pustimo ob strani bonton in kaprice ter se poglobimo v bistvo vprašanja, koliko smo stari. Naše življenje šteje od trenutka rojstva do trenutka smrti, od zibke do groba, povedano slikoviteje, od krsta do krste. Čas življenja poteka enosmerno in ga ni mogoče obrniti. Kot je znano iz kvantne fizike, pa v mikrokozmosu nasprotno čas lahko teče v obeh smereh.
To so seveda sanje razuma vsakogar, ki bi želel doseči nesmrtnost. To pogubno praznoverje, ki v svojem bistvu nosi prikrito sovraštvo do človeškega rodu, je v zgodovini povzročilo silno gorje. Razum (racionalizem) je pravzaprav sovražnik življenja. Nikakor se ne zmore sprijazniti z resnico o popolni praznoti kulture, znanosti, umetnosti, lepote in pravičnosti …, o vseh teh lepih zamislih, če navsezadnje, čez štiri leta ali čez štiri milijone let, ne bo več človekove zavesti, ki bi sprejemala kulturo, znanost, umetnost in vse drugo. Življenjska posledica slepega racionalizma sta torej lahko le obup in brezup. O tem so pisali številni filozofi. Edina tolažba v tem brezupu je ljubezen, saj je edino zdravilo zoper smrt, ker je pač njena sestra. Spominjanje na Eros Tanatos našega Alojza Gradnika, ničevosti Pridigarja ali Jobove tožbe prinaša močno sporočilo. Treba je nenehno ponavljati Memento mori, nam sporoča pesniški genij France Prešeren. Ker je cilj življenja živeti, ne pa razumeti, smo vsak trenutek postavljeni pred dilemo, ali naj živimo ali naj razumemo. Odločimo se za življenje in ljubezen! Ljubiti v duhu je sočutiti. Kdor je sočutnejši, bolj ljubi. Si, kar ljubiš, in ne, kar ljubi tebe. V sedanjem svetu mesa in slepil, kjer telesa druži zgolj naslada, duše druži muka. Čutna ljubezen, ki meša telesi ženske in moškega, ločuje njuni duši, saj poskrbi, da si ostaneta tujca. Nič čudnega, če nas modri učijo: »Za bližino so potrebne razdalje.«
Različna telesa našega življenja
Vprašanje, koliko smo stari, ni zgolj predmet preštevanja dni našega zunajmaterničnega življenja, ampak predmet intenzivnih znanstvenih raziskav. Naše telo namreč ni enake starosti, kot smo mi, državljani, popisani v matičnih knjigah. Še več, tudi posamezni deli oziroma organski sistemi našega telesa so sila različne starosti. V igri je obnova tkiv, njihova regeneracija.
Že dlje časa obstaja teza, da se vsa snov našega telesa popolnoma zamenja vsakih sedem let. Skratka, oblika je ves čas enaka, menjajo se njene sestavine. Podobno se dogaja na ravni celice. Prispodoba življenja s plamenom sveče je torej na mestu! Raziskovalci so ugotovili, da se celice nenehno obnavljajo, čeprav znanost do pred nekaj leti ni imela pojma, kako hitro ta proces poteka pri posameznih vrstah celic, ki sestavljajo različna tkiva. Raziskave na poskusnih živalih so te razlike kazale, vendar je ostalo vprašanje, koliko se te ugotovitve lahko prenesejo na človeka. Nevrolog Karolinskega inštituta v Stockholmu Jonas Frisen je našel genialno rešitev na zapleteno vprašanje: »Skozi koliko teles preidemo v času svojega življenja?«
Metode dela pri poizkusnih živalih so temeljile na vnosu radioaktivnih nukleotidov (osnovnih zidakov DNK) in jasno je, da se pri človeku tako agresivnih metod ne sme uporabljati. Vbrizgani radioaktivno markirani nukleotidi so se vgrajevali v nove celice in tako so znanstveniki našli metodo za proučevanje hitrosti procesov obnavljanja posameznih tkiv. Ob smrti organizma so iz razmerja med radioaktivnimi in navadnimi nukleotidi ugotovili delež na novo nastalih celic. Za glodavce, ki imajo kratko življenjsko dobo, je šlo hitro in preprosto, kaj pa pri človeku, ki živi veliko dlje?
V tej točki je vstopil Jonas Frisen s svojo genialno rešitvijo. Za izhodišče je vzel metodo radioaktivne »ure«, ki temelji na izotopu ogljika C14. Metoda temelji na merjenju količine izotopa C14 v organskih ostankih. C14 nenehno nastaja pod vplivom kozmične radiacije nevtronov, ki iz atomov dušika izbijajo protone in jih pretvarjajo v izotop ogljika C14. Ta je nestabilen in se v razpolovni dobi 5730 let pretvarja nazaj v dušik. Toda medtem ga rastline v procesu fotosinteze vežejo v sladkorje in tako vstopa po prehranjevalnih spletih v vsa živa bitja, tudi v človeka. Ob smrti organizma se vgradnja C14 ustavi. Iz razmerja med izotopom C14 in navadnim C12 je nastavljena sijajna biološka ura, s katero odmerimo, kdaj je neki organizem umrl, vse do 60.000 let v preteklost. Po tem obdobju koncentracija C14 pade pod mejo merljivosti.
Smo, kar mislimo
Frisen je metodo radioaktivnega datiranja nadgradil s prav posebnim obdobjem človekove dejavnosti, z morečim obdobjem hladne vojne, ko so velesile množično preizkušale atomske bombe. V letih od 1955 do 1963 so atomski poskusi povzročili izpuste velikih količin izotopa C14 v ozračje. Vrhunec teh izpustov je bil v letu 1963, ko je koncentracija C14 v ozračju dosegla dvojno siceršnjo koncentracijo. In v ta čas je Frisen umestil svojo metodo. Izhajal je iz dejstva, da se večina molekul žive celice nenehno izmenjuje, molekula DNK pa je zelo stabilna. Raven vgrajenega C14 v DNK je zato premosorazmerna z njegovo koncentracijo v ozračju v trenutku rojstva osebka. Pred letom 1955 je bila ta raven stabilna, podvojila se je v letu 1963 in pozneje postopoma spet upadla. Frisen je razmišljal: vzel bom celice ljudi, rojene po letu 1955, izmeril razmerje C-jev v njihovi DNK v primerjavi s krivuljo dinamike C14 v ozračju in tako določil datume rojevanja posameznih celic. In imel je prav! Raziskovalci so tako dobili zanesljivo metodo določanja povprečne starosti različnih celic v človeškem telesu.
Sadovi Frisenovega dela so pred nami. Najbolj izpostavljene celice človeškega organizma imajo najkrajšo življenjsko dobo, torej največjo stopnjo obnavljanja: celice epitelja prebavil recimo povprečno le pet dni ali pa povrhnjice kože sčasoma 14 dni. Sledijo eritrociti z dobo 120 dni in celice jeter 400 dni. Celice medrebrnega prečnoprogastega mišičja živijo 15 let, prav toliko gladko mišičje prebavil. Zanimivo je, da se skeletne celice, osteociti, obnavljajo hitreje, njihov čas je 10 let. Kaj pa celice naših možganov? Doslej je Frisenova ekipa nesporno ugotovila, da se obnavljata vsaj dva dela naših možganov, hipokampus in področje okrog obeh možganskih prekatov. Frisen je odkril tudi, da so celice malih možganov v povprečju 2,9 let mlajše od naše »uradne« starosti. Očitno je to v povezavi z razvojem naše motorike, ki se razvija v času, ko shodimo. Toda razvoj možganske skorje je še vedno skrivnost, prav tako obnova mišičja srca. Nadaljnja odkritja raziskovalne skupine Jonasa Frisena, kakršna koli že bodo, lahko v temeljih spremenijo pogled v človeško telo.
Kakor koli že, naše telo ni naše starosti, ki jo opredeljujemo z rojstnim dnem, in njegove sposobnosti obnavljanja so veliko večje, kot smo si predstavljali. Končajmo z mislijo, da se telo kot hiša našega duha silovito odziva na naše duhovno stanje. »Smo tisto, kar mislimo«, in če temu dodamo še, da »smo tisto, kar jemo«, potem nam postane jasno, da sta na prvem mestu ohranjanja zdravja kakovost duhovnega življenja ter kakovost hrane in vode.
Piše: Anton Komat Jana št. 3, 19.1.2009
