Dan po ekstravaganci kraljevske poroke, ko je tako rekoč vsak časopis imel enako fotografijo na naslovnici, namreč poljub mladega para na balkonu Buckinghamske palače, se je mrzlica usmerila na vprašanje medenih tednov. Paparaci vsega sveta so na preži za fotografijo, ki bi jim prinesla milijon funtov. Princ William in njegova žena pa sta jih prelisičila: princ se je vrnil na delo kot helikopterski pilot, vojvodinja bo gospodinjila, medeni tedni pozneje.
Življenje je steklo v svoji vsakdanjosti, edina priča rajanja so še naslovnice s kraljevskim poljubom, ki so se medtem preselile na revije in bodo še ves mesec na policah trafik, knjigarn in letališč. Celo na letalu Easyjeta iz Londona v Nico so stevardese prodajale spominsko izdajo revije Hello s tisto naslovnico, kraljevskim poljubom. Je kraljevski par prodal svojo zgodbo skrajnemu tračarskemu tabloidu? In kako je lahko ob deset tisoč fotografih in najbrž milijonu fotografij s poroke na vseh naslovnicah enaka fotografija? Misterij simbioze med mediji in monarhijo?
Nevarnost antiklimaksa v industriji novic je prikladno preprečil Osama bin Laden, najbolj fotogenični terorist na svetu. Guardian mu je posvetil pol časopisa, vključno z dvostranskim nekrologom, naslednji dan pa tudi ne dosti manj. Dvomim pa, da je mrtvi možakar vsaj približno tako donosen kot blagovna znamka Will & Kate. Guardian in Times sta si s kraljevsko poroko (in tisto fotografijo) dvignila naklado za 25 odstotkov.
Manj fotogenično je teden zaznamoval prvi referendum po letu 1973. Takrat se je Britanija odločala za vstop v Evropsko unijo, tokrat pa so imeli volivci priložnost, da spremenijo volilni sistem. Na zahtevo mlajšega koalicijskega partnerja, Liberalnih demokratov, naj bi uvedli sistem AV (alternativni glas), ki bi pomagal majhnim strankam.
Doslej, in kot kaže, tudi vnaprej, velja načelo first-pass-the-post (prvi čez prag), da zmaga tisti, ki dobi največ glasov med kandidati. Ta volilni sistem naj ne bi bil pravičen, ker privilegira velike stranke. V primerjavi z zapletenim slovenskim volilnim sistemom, ki je po mojem »naumljen« v korist strank, ne pa volivcev, je britanski okrutno preprost. Takoj po koncu volitev v vsaki volilni enoti preštejejo glasove in naznanijo, kdo bo njihov poslanec. In če je prejšnji premier izgubil mandat, se v uradni rezidenci čez noč zamenjajo stanovalci. Nobenih strankarskih seznamov zaslužnih kandidatov, nobenega barantanja za zaprtimi vrati, z izjemo tokratne vlade, prve koalicije po 50 letih.
Življenje se torej pomika naprej, le v izložbi naše trafike, ki jo vodijo Pakistanci, je še polno skodelic, krožničkov, pepelnikov in majčk s podobo Willa in Kate. Postali so del stalne kraljevske turistične ponudbe, skupaj z že obledelimi uokvirjenimi fotografijami pokojne Diane. Nove pa so patriotske dvodelne kopalke, pa komplet majčke in spodnjih hlačk, vse v vzorcu union jacka, britanske zastave.
So kraljevski spominki sentimentalna krama ali dobra naložba? Mnenja so deljena, si bom pa šla pogledat razstavo Kraljevski spominki, ki je v Muzeju znamk, pakiranja in oglaševanja (museumofbrands.com, do 31. avgusta). Sledi razvoju kraljevskih spominkov od poroke (kraljice) Viktorije s princem Albertom leta 1840 pa do najnovejših, vključno z vrečkami za čaj Will & Kate. Z globalnim odmevom kraljevskega pompa pa bodo tudi slovenske revije s tisto (!) fotografijo lahko kdaj našle vnetega zbiralca.
Piše: Jana Valenčič Jana št. 19, 10.5.2011
