Med 305 vrstniki so se Slovenci domov vrnili z dvema srebrnima in dvema bronastima medaljama. Bronasti Svit se veseli študija biologije na ljubljanski biotehniški fakulteti, še prej pa je z nami razmišljal o svoji in družbeni prihodnosti. Ni ravno tako, da bi se ta visoki in gostobesedni fant vse dneve samo učil. Zavzeto pomaga tudi na domači njivi, ljubiteljsko fotografira naravo, še posebej ga zanimajo ptice in žuželke, riše in bere. Njegov najljubši avtor je Albert Camus, zanima pa ga tudi filozofija, a ne dovolj, da bi se vrgel v njen študij.
Ker je zdrav duh v zdravem telesu, igra tenis in teče. Potem ko je postal državni prvak v biologiji, ga to ni neposredno izstrelilo na olimpijado. Za 20 najboljših v državi je Zavod za tehniško kulturo Slovenije organiziral enomesečne priprave, nato pa je v maju sledil dodaten (še zahtevnejši) izbor najboljših štirih. Po maturi pa so imeli še dodatne enotedenske priprave na biotehniški fakulteti.
Olimpijski preskusi obsegajo po 25 strani, gre za fakultetno raven znanja, Svit pa ob tem še posebej poudari: »Slovenski tekmovalci imamo zelo dobrega prevajalca, to je Domen Vaupotič, ki se mu želim še posebej zahvaliti za fantastične prevode. Tekmovalci iz drugih držav so se pritoževali nad svojimi strašno pomanjkljivimi prevodi nalog, medtem ko so bili naši še slovnično popolni!«
Bo tujina po opravljeni diplomi pri vas skoraj logična izbira?
Ne bi ravno rekel. Tujina ni nujno boljša od Slovenije, tukaj imamo dobre profesorje in kar solidno fakulteto – glede na to, kako majhna država smo. Če ne bo nobenega zanimivega predmeta in če bom v tujini našel res zanimiv program, pa bom seveda krenil tja. Bomo videli, kam me bo zaneslo.
Kako razmišljate o svojem poklicu: kaj bi radi delali ali tudi o dobrem zaslužku?
Denar me ne zanima preveč, kar se kaže tudi v moji izbiri študija – nisem šel na medicino. Pa to ni kritika medicine! Če osebo zanima medicina, je to dobro, ampak zdi se mi, da je za nadarjene in uspešne mlade (tako v Sloveniji kot v tujini) – še posebej tiste, ki so uspešni v naravoslovju – medicina skoraj logična izbira. Tako velja »pravilo«: če si pameten, moraš na medicino. Ampak to je po mojem zelo napačno razmišljanje: če se vsi inteligentni odločajo samo za eno smer, bodo druge smeri zaostajale v razvoju.
To je bil tudi eden izmed razlogov, zakaj se nisem odločil za medicino. Starši me v moji izbiri podpirajo, sem pa opazil pri profesorjih na fakulteti, kjer so potekale priprave na olimpijado, da so bili presenečeni, da pridem študirat biologijo. Prav tako so se malce začudili sotekmovalci iz drugih držav na olimpijadi, saj se jih je večina odločila za študij medicine. Menim pa, da ne obstajajo fakultete za »neumne« – na vsaki se moraš potruditi in na vsakem področju si lahko uspešen.
Zlati maturant, marsikaj bi imeli povedati o maturi, ste mi prej namignili. Kaj še posebej?
Lahko bi bil diamantni maturant, a mi je zmanjkala ena točka pri angleščini, kar me je, milo rečeno, razjezilo. Maturo ocenjujeta dva ocenjevalca in pri mojem pisnem delu se je očitno zgodil neki kratki stik pri ocenjevalcih: ko sem vpogledal v ocene, sem opazil, da me je eden ocenil s pet drugi pa s tri. To pa je velika razlika, zato sem se tudi pritožil.
Kako gledate na svojo prihodnost in na prihodnost družbe?
O svoji sem optimističen: fakultete se veselim, sicer ne vem natančno, kakšno bo življenje v Ljubljani, sem le navajen Slovenske Bistrice, majhnega mesta. Verjetno bom v Ljubljani pogrešal naravo in pitno vodo. Ker se mi zdi naša, pohorska, res odlična.
Celoten prispevek si lahko preberete v reviji Jana, št. 31, 30. julij 2024.
