Pred leti je njegova guvernerska priljubljenost čez noč izpuhtela, ljudje so hitro pozabili vse, kar je dobrega storil za Kalifornijo, ter mu zamerili zmanjšanje socialnih transferjev in dvig davkov. Kmalu zatem je razdrl svojo družino. Znašel se je na najnižji točki v življenju, ko se je moral spoprijeti z neuspehi, odplačevanjem dolgov in sam s sabo. A očitno je to storil z odliko, saj so se ljudje kmalu začeli zatekati k njemu po nasvete za samopomoč. »Kar naenkrat so mi začeli plačevati toliko kot nekdanjim predsednikom, da sem stopil na oder ter imel motivacijska predavanja za njihove stranke in zaposlene,« je še sam presenečen nad razvojem dogodkov.
Najboljši nasvet, ki ga je dobil od očeta
Knjigi je dal naslov Bodite koristni, ker je to najboljši nasvet, ki ga je kadarkoli prejel od svojega očeta. A najprej moramo imeti jasno vizijo, je prepričan. »Veliko dobrih ljudi ne ve, kaj naj počnejo s svojim življenjem. Živijo nezdravo. Živijo nesrečno. V odnosih z drugimi ne čutijo zadovoljstva. Na njihovem obrazu se nikoli ne izriše nasmešek, kaj šele da bi se smejali na ves glas. Nimajo energije. Take ljudi boste našli povsod. Morda celo takrat, ko se pogledate v ogledalo. V redu je. Z vami ni nič narobe. Pa tudi z drugimi ne. To se zgodi, kadar nimamo jasne vizije za prihodnost in zato sprejmemo vse, kar nam življenje ponudi oziroma kar mislimo, da si zaslužimo. To lahko popravimo,« sporoča. »Vizija je najpomembnejša. V njej se skrivata namen in smisel vašega življenja. Imeti jasno vizijo pomeni, da imate izoblikovano podobo svojega prihodnjega življenja in izdelan načrt, da to dosežete.«
Sanje o Ameriki
Arnold je odraščal v Avstriji z ljubečo materjo in strogim očetom, ta ga je včasih tudi fizično kaznoval. Živeli so v vasici z blatnimi cestami in v hiši brez tekoče vode. Svojo prvo vizijo je ustvaril že kot desetletni deček, ko je ravno začel obiskovati šolo v Gradcu. Sanjal je o Ameriki, ki je bila takrat velika in bleščeča, o njej so govorili same dobre stvari. Navduševali so ga hollywoodski filmi in zvezde rokenrola, ki so jih gostili v pogovornih oddajah. Všeč so mu bili kadilaki, ki so se vozili po ogromnih šestpasovnicah. Občudoval je stolpnici Chrysler in Empire State. »V primerjavi z njima so bile najvišje zgradbe v Avstriji videti kot vrtne lope,« se mu zapiše. Očarale so ga s palmami obrobljene ulice in čudovita dekleta na plažah, kjer so se zbirali mišičnjaki. »To je bila Amerika v vsej svoji slavi. Vedel sem, da spadam tja,« se spominja. Ni pa še vedel, kaj bi tam počel. Šele pozneje je spoznal, da se točno tako rodijo naše najmočnejše vizije. »Razvijejo se iz naših mladostniških obsedenosti, še preden lahko na naše mnenje o njih vplivajo sodbe drugih.« Konkretne ambicije se razvijejo pozneje, najprej potrebujemo preprosto vizijo. »Vse, kar je preveč podrobno, hitro postane preveč zapleteno, zaradi česar se lahko prenaglite. Izpuščati začnete pomembne korake na zemljevidu svoje vizije. S široko zastavljeno vizijo ustvarite lažje in dostopnejše izhodišče, da lahko pozneje ugotovite, kje in kako si jo približati.« Arnoldov načrt se je v najstniških letih sprva izoblikoval okoli bodibildinga. Zgodilo se je spontano, med prebiranjem zgodbe o bodibilderju Regu Parku, ki je tisto leto zmagal na tekmovanju Mr. universe, njegova pot pa ga je zanesla tudi v igralstvo, pri čemer odraščanje v revni delavski družini v Angliji zanj ni bilo nobena ovira. »Še isti hip sem jo zagledal: to bo moja pot v Ameriko,« se spominja Schwarzenegger.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 30, 23. julij, 2024.
