Kajti Magnifico je resnično poseben in bi potrebovali še kakšne čisto nove izraze, da bi opisali njegov karakter. Je izjemen glasbenik in zelo zanimiv sogovornik. Njegove besede mi vedno dajo misliti, saj ne govori klišejev, temveč preudarno deli svoja razmišljanja o sebi in svetu. Čeprav je bil povod za najino srečanje veliki koncert v ljubljanskem Tivoliju, s katerim se bo veličastno zaključil letošnji avgust, sva govorila o deklicah, ki sta pred nekaj meseci prišli v družino in ga naredili za dedka in strica, pa o smrti in tudi o smehu, ki je še vedno velik del njegovega zakona z Barbaro.
Slišim, da vas tule kličejo ata. Kaj ne bi bilo zdaj primerneje, če bi vam rekli dedi?
Ata me kliče Marlenna iz skupine Sestre. In moja piarovka ter vodja projektov Tina. Saj ji bom vrnil! (smeh)
Torej ni bila vaša želja, da vas tako kličejo?
Ne, prav gotovo nisem izrazil take želje. Med kolegi me je sicer marsikdo v šali klical ata, fotr.
Kako ste opravili očetovsko vlogo? Ste se s sinom Petrom kdaj pogovarjali o tem?
Ne, nikoli se nisva pogovarjala o tem, pa tudi mislim, da se ne bova. Zdi se mi, da se ve ali pa čuti, če je bilo vse v redu ali ne.
In kaj vi čutite?
Imam samo enega sina in sem zanj sila občutljiv. Zelo veliko se vidiva oziroma vidimo. Cela družina živi v radiju sto metrov, tako da lahko kdorkoli, če želi, pride k drugemu domov kar v copatih. To smo tri generacije: starši, jaz z ženo, moj brat, sin, snaha. Videvamo se vsak dan, se obiskujemo, kličemo. Ne predstavljam si, da bi bil čisto drugje kot moji starši in da me mati ne bi mogla videti. Se pa o tem nismo dogovarjali, ampak je kar spontano prišlo tako. Marsikoga bi verjetno dušilo, meni pa je to fino.
Včasih je vzgajala otroke cela skupnost, tako da so otroci imeli več avtoritet, ne samo starše, ampak tudi druge sorodnike, pa učitelje in odrasle v okolici …
Pri nas se nihče ni postavljal kot avtoriteta, vsaj jaz tega nisem tako začutil. Če imaš otroke, imaš samo eno nalogo: otroci so za to, da jih imaš rad, da jih ljubiš! Vse drugo bosta naredila okolica in otrok sam.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 15., 9. april, 2024.
