»Vse nas je zajel hiter tempo življenja, vse je postavljeno v razum, v glavo. Odrezani smo od svojih čustev, nimamo vpogleda, kaj se nam dogaja, povezave med glavo in srcem, torej razumom in čustvi, ni. V zadnjem času se postopno začenja uveljavljati psiho-nevro-endo-imunologija, ki proučuje, kako psihološki procesi vplivajo na naš imunski, endokrini in nevrološki sistem. O tem govori zdravnik Gabor Mate, ki ga poznajo tudi mnogi v Sloveniji. V našem prostoru je tradicija, da se čustev ne izraža, ker če jih, si reva. Generacije so bile vzgajane v tem duhu in sčasoma se to pokaže v obliki takšne ali drugačne bolezni. Tudi prehrana je vedno bolj predelana in osiromašena, z njo ne dobivamo vseh potrebnih snovi za zdrave procese v telesu. Vplivajo tudi okoljski vzroki: onesnaženi voda, zrak in tla, čeprav imamo po mojem mnenju še veliko srečo, da živimo na relativno čistem koščku Zemlje. Vendar svet je povezan, in tako kot prihajajo k nam dobre stvari, pridejo tudi tiste manj dobre,« razmišlja Jana Pahole o razlogih, zakaj je čedalje več bolnikov z rakom tudi v Sloveniji. Ima tudi svojo terapevtsko pisarno Svetlika, se izobražuje o refleksoterapiji, zasebno pa je mama treh že skoraj odraslih otrok.
Zdravljenje celega človeka
Prepričana je, da je človek več kot le fizično telo – je tudi duhovno in energijsko bitje. Tudi onkološka obolenja bi bilo treba zdraviti celovito. »Vedno bolj se odkriva, da človeka ne moremo secirati in ločevati na posamezne organe, tako tudi ne moremo ločiti psihe od telesa. Če so na čustvenem področju vozli, se bo to prej ali slej poznalo na telesu. Zato mi je tudi ukvarjanje zgolj s tumorjem, kot se to večinoma počne v klasični medicini, vedno bolj tuje. Že dr. William Osler je rekel, da se dober zdravnik ukvarja z boleznijo, odličen pa s človekom, ki ima bolezen. Če želimo pozdraviti bolnega človeka, ga je treba 'objeti' s celostno obravnavo. Pomemben del je zagotovo klasičen, zdravniški, z anamnezo ter natančnim pregledom telesa in različnih tekočin. Potem pa ga je treba tudi vprašati, v kakšnem okolju živi, kako se prehranjuje, koliko in kako se giblje, kakšen spanec ima, v kakšne odnose je vpet, kaj ga navdihuje, kako izraža čustva in tako dalje. Če pride do bolezni, je treba prevetriti celoten ustroj človeka. Tega se veliko ljudi izogiba, saj je delo s čustvi lahko sprva zelo zastrašujoče, prisotne je lahko veliko bolečine. Vendar je to eden najpomembnejših vidikov zdravljenja. Je pa res, da je veliko lažje pojesti tableto ali se podvreči nekemu zunanjemu postopku kot pa odpreti čustvene rane in se lotiti njihovega zdravljenja.«
Zaradi vseh teh razlogov se zdaj posveča integrativni onkologiji, ki dopolnjuje onkologijo v konvencionalni medicini. »Nobena veja drugi ničesar ne odvzame, ampak se čudovito dopolnjujeta. Zato se v tem primeru tudi izraz 'alternativna medicina' opušča. Klasična onkologija se drži smernic zdravljenja z operativno terapijo, obsevanjem in kemoterapijo. V integrativni medicini pa v tem obdobju s svojimi metodami podpremo človeka, da ima čim manj stranskih učinkov klasičnega zdravljenja, in ga spremljamo še naprej, da se čim bolj zmanjšajo možnosti ponovitve bolezni. Podpremo ga lahko s prilagojeno prehrano, z dodatki mineralov in drugih pomembnih elementov. Prav tako podpremo delovanje jeter in ledvic, da lažje sprocesirajo toksine, ki se sproščajo ter tvorijo ob zdravljenju. Obenem pa ima seveda psihološko podporo, kamor sodijo tehnike čuječnosti, hipnoza, meditacije, psihoterapija in podobno.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v posebni izdaji revije Jana POMLAD, 26. 2. 2024.
