Kako gledate na svojih 70 let?
Vsak od nas se počuti mlajšega, kot nam kaže letnica na osebni izkaznici, dokler nam pri nogometu ne izskoči koleno ali dobimo kakšen podoben opomin. Pripadam generaciji, ki se še dobro spomni maksime iz šestdesetih: »Ne verjemi nikomur nad trideset!« in banda The Who, ki je pel: »Upam, da bom umrl, preden ostarim.« In nekako tako se je takrat tudi živelo. Ko si na svojem vrhuncu, kot pač takrat misliš, ne razmišljaš o tem, kaj bo čez deset let, no, vsaj jaz nisem. Zame je bilo pomembno, kot poje Johnny, »da sviram, da se otkačim, i to je sve.« (Da igram, da se odklopim, in to je vse, o. a.) Pa saj to je normalno za vsako generacijo, tu se ni dosti spremenilo. Vendar pa moramo priznati, da je bilo takrat lažje biti mlad kot danes. No, tudi staranje je, kot vidimo, danes težavnejše. O svojih sedemdesetih in sploh o minevanju in staranju razmišljam zadnje čase več predvsem zaradi starosti staršev; čeprav to niso lahkotne misli, se čutim privilegiranega, ker imam pri tej starosti oba starša še živa.
Zakaj se vam zdi danes težje biti mlad in star?
V mojih mladih časih je bilo več stabilnosti, gotovosti. Kalupom smo se sicer upirali, ampak kljub temu so nam dajali občutek varnosti. Danes je vse težje, možnosti in izbir je ogromno in razvijajočemu se bitju je to še bolj v breme. Pa saj tudi biti srednjih let ni več preprosto, haha.
Imate svoj dokumentarec, nastopili ste v nekaj filmih, o vas so napisali knjigo, omenjeni ste v mnogih preglednih delih slovenske in jugo scene … Ste ponosni na te dosežke?
Predvsem sem vesel, da se je do zdaj na moji poti zvrstilo toliko postaj, polnih življenja, glasbe in ljudi. Vsaka od njih je omogočila in osmislila drugo. Če bi umanjkala le ena, bi se pot verjetno odvila drugam in drugače.
Bi bil film, ki bi ga posneli po vaši zgodbi, komedija, drama ali morda kar znanstvena fantastika?
Nisem prepričan, da je moje življenje bilo oz. je tako dramatično, da bi bilo dobra podlaga za zanimiv in množično gledan film. Še dobro, glede na to, da se najraje gledajo in berejo zgodbe o nesrečnih ter tragičnih usodah. Sicer pa se da iz vsake zgodbe ustvariti komedijo ali tragedijo. Vsi, npr., dobro poznamo vrhunsko komedijo o pogrebnem podjetju. Bi pa bil film o meni nedvomno slikovit, saj me je kitara pripeljala do srečanj z mnogimi izjemnimi ljudmi, kraji, dogodki ...
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v posebni izdaji revije Jana POMLAD, 26. 2. 2024.
