Imela je srečo, da je živela v spodbudnem okolju Gornje Bistrice, manjšega prekmurskega kraja, kjer jo je fantovska druščina vedno sprejela medse, starši je niso ovirali, učitelj v osnovni šoli pa je prepoznal, da je v njej nekaj več. »Zame je bilo nekaj povsem običajnega, da sem se preganjala za žogo, lokalnim fantom pa se lahko zahvalim, da so me vzeli medse in name nikoli niso gledali zviška. V osnovni šoli me seveda drugi fantje niso sprejeli s tako odprtimi rokami in sem bila deležna tudi žaljivk, češ kaj boš ti. Ko pa sem jim lahko pokazala, kaj znam, so me že sami vabili medse. Vsak petminutni odmor smo v osnovni šoli izkoristili za igranje nogometa.« Za vedno bo v njej odzvanjala podpora osnovnošolskega učitelja Janeva Vaska, ki jo je jemal s sabo na nogomet s fanti, se zavzel zanjo, da je bila lahko del fantovske ekipe, jo spodbujal, da je tekmovala tudi v drugih športih. V njej je videl nekaj, kar je treba negovati.
Mama je bila do nogometa skeptična, češ, najprej šola, potem vse drugo, oče pa jo je pri devetih letih peljal v sosednjo vas, takoj ko je slišal, da je začela tam trenirati ženska ekipa. Ko je tam prvič nabila žogo, so začela dekleta vreščati, saj jih je silovitost Matejinega udarca povsem presenetila in so se ustrašila. »Očetu sem po treningu rekla, da to očitno ni kraj zame.« Pa se je na dekliški trening vseeno vrnila, a hkrati ohranjala igro še s fanti.
Življenjska strast in ponos
Hitro je postalo jasno, da nogomet zanjo ni neko prehodno veselje, temveč se razvija v življenjsko strast. In v domačem kraju so jo od nekdaj zelo podpirali. Tudi ob nominaciji za kandidatko za Slovenko leta so deževale čestitke. »Ponosni so name, da sem uspela, saj vedo, koliko sem se morala za to odrekati. Vedno sem govorila, da bom enkrat profesionalka, četudi takrat še ni bilo slutiti, da se bo ženski nogomet tako razvil. Če bi se rodila malo pozneje, bi ga lahko zaužila še bolj v polnosti. Pred nami so namreč vznemirljivi časi za ženski nogomet,« razmišlja Mateja, ki je takoj po srednji ekonomski šoli v Murski Soboti stopila na pot profesionalne nogometašice. Pet let je igrala na Islandiji, tam se je – tudi zaradi nekaj srbskih soigralk in srbskega trenerja – zelo dobro počutila, nato se je za kratek čas vrnila na slovenske zelenice in se nazadnje premaknila v Avstrijo. Njena služba je že nekaj let pri nogometnem klubu SKN St. Pölten, kjer ima dobre pogoje za delo in življenje. Prihajale so tudi ponudbe iz drugih držav, a se zanje ni odločila. »Avstrija mi ustreza tudi zaradi bližine doma. Kadar potrebujem dom in domače, sem po treh urah vožnje med njimi. Tudi z dvema nečakinjama in dvema nečakoma sem zelo povezana.«
Delo v tujini
Večina Matejinih vrstnic je že končala aktivno kariero, Prekmurka pa se zelo dobro počuti in je v dobri kondiciji. S klubom je podaljšala pogodbo še za dve leti, rada igra, uživa na igrišču in si še ne zmore predstavljati koncev tedna brez tekem. Kakšno je življenje nogometašice po »upokojitvi«? »Mi nismo kot nogometaši, ki imajo tako visoke dohodke, da jim ti omogočijo mirnejšo prihodnost, tako da moramo po koncu kariere najti novo službo. Svojo prihodnost vidim v športu, morda bom kondicijska trenerka, v preteklosti sem tudi trenirala dekleta, od katerih so zdaj nekatere že moje kolegice v reprezentanci. V Avstriji sem trenirala tudi dečke, vendar sem to morala opustiti zaradi pomanjkanja časa.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 7., 13. februar, 2024.
