Da se gimnazijka Vita na odru beneškega gledališča Malibran pridruži prvakom in prvakinjam svetovne baletne smetane, si je zaželel gostitelj prireditve, odvetnik Christian Barzazi. O tem smo že pisali, zato samo na kratko. Zakaj prav Vita? Gospod Barazzi je po rojstvu sina s cerebralno paralizo ustanovil fundacijo Giovanni Leoni. Metoda feldenkrais se je izkazala kot zelo učinkovita pomoč, zato se trudi, da bi fundacija postala dostopna vsem, ki jo potrebujejo. Mimogrede, prav prejšnji teden so na kongresu v Padovi predstavljali nova spoznanja na področju zdravljenja cerebralne paralize s to metodo.
Vita Shlegl se je rodila s cerebralno paralizo, toda njena prehojena (preplesana) pot mnogim vliva upanje, da se z veliko vztrajnosti (tudi s pomočjo metode feldenkrais) in strasti lahko zgodijo čudeži. Zato si je g. Barzazi (potem ko je videl Vitin ples na Youtubu) zaželel, da prav ona otvori prireditev v Benetkah in s tem dokaže, da je marsikaj mogoče. Vita se je pogumno odločila, da bo zaplesala svojo življenjsko zgodbo. S plesno učiteljico Ano Medvešček sta pripravili čustveno točko, ta je v veliki meri izrazila Vitine občutke in pretresla (do solz ganila) mnoge v dvorani.
Priprave na nastop so bile naporne, saj se je Vita ob tem srečevala s številnimi čustvi in jih predelovala. Je pa ponosna, da lahko s svojo zgodbo vzbuja upanje pri ljudeh, ki so pred težkimi izzivi. Na srečo njena okvara ni bila tako huda in ji je že od vsega začetka omogočala gibanje, shodila je pri 13 mesecih, vendar bi bilo brez vztrajnih terapij, velikanske podpore njenih staršev in načina življenja, kamor zdaj sodi tudi vsakodnevni ples, precej drugače.
Moderna zvrst izraznega plesa ji zelo ustreza. In prav zato, ker tako veliko pleše, zdaj ne potrebuje več tako intenzivnih fizioterapij. Nedavni nedeljski nastop skupaj z najodličnejšimi baletniki tega časa, kot so primabalerina milanske Scale Nicoletta Manni in mnogi drugi, pa je zanjo in njene bližnje nekaj čarobnega.
»Bilo je kot v sanjah. Ne le, da sem gledala zvezde, imela sem celo priložnost nastopati skupaj z njimi na tako znamenitem odru in pred tako zahtevnim občinstvom. Vsi baletniki so zelo prijazni in topli, pomagali so mi, da sem se znašla v zaodrju in da sem sploh vedela, kaj in kako moram narediti. Spregovorili smo bolj formalno in žal nismo imeli dovolj časa, da bi se bolje spoznali. Kot dragocen spomin imam fotografijo, na kateri sem skupaj z Nicoletto in Timofejem (prvakoma milanske operne hiše, op. a.), in seveda tiste, na katerih sem skupaj z vsemi nastopajočimi. Upam, da jih bom imela še kdaj priložnost srečati.«
