Skupina The Rolling Stones je lani praznovala šestdesetletnico delovanja in med neuradnimi rojstnodnevnimi darili je bila biografija njihove skupine, ki jo je napisala Lesley-Ann Jones, Obdobje Rolling Stonesov (izšla je pri založbi Učila).
V knjigi spoznamo tudi, kdo je bil prava baraba v skupini: Keith Richards, poznan po zlorabah raznih substanc in divjem imidžu, je v javnosti doslej veljal za nekakšnega negativca v zasedbi, bolj spolirani Mick Jagger pa je celo prejel viteški naziv. Resnica pa je prej obratna, saj je Mick na svojih osvajalskih pohodih nekaj žensk dobesedno uničil.
Avtorica je imela težko delo, saj se je v tako dolgem obdobju zgodilo marsikaj. Stonesi so posneli 171 malih plošč, 30 studijskih albumov in skoraj prav toliko koncertnih albumov, da o ponovnih izdajah in kompilacijah ne govorimo. Za povrh so vsi člani skupine izdajali samostojne plošče. In to je samo njihovo glasbeno delo! Vsaj tako polno, pravzaprav še bolj, je tudi njihovo zasebno življenje.
Nevarni in uporniški
O glasbi pove bistveno. Prvič, da je njihov menedžer Andrew Oldham vedel, da se morajo razlikovati od začetnikov glasbene revolucije Beatlov. Če so liverpoolski kuštravci nastopali kot igrivi in duhoviti pridni fantje v enakih oblekah, naj bodo The Rolling Stones njihovo nasprotje: nevarni in uporniški. Še pomembnejše je bilo, da je Oldham uvidel pomen avtorskih skladb. Beatli so od začetka pisali lastne skladbe, kar pa v tistem času nikakor ni bilo nekaj običajnega v zabavni glasbi niti v belskem rokenrolu. Tudi kralj rokenrola, Elvis Presley, ni bil avtor, ampak je izvajal pesmi drugih avtorjev. Oldham je razumel, kako pomembno je avtorsko delo, in tako je spomladi 1964 zaklenil Micka in Keitha v kuhinjo njunega stanovanja ter jima povedal, da bosta prišla ven šele, ko bosta imela pesem. In sta jo res napisala! Bila ni nič posebnega, toda njena avtorja sta hitro napredovala.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 27, 4. julij, 2023.
