Ko je 48-letni travmatolog iz Solkana lani septembra postal v. d. direktorja Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, na začetku letošnjega januarja pa so mu potrdili mandat 17. generalnega direktorja največje in najuglednejše slovenske zdravstvene ustanove, je poudaril, da Klinični center niso zidovi, temveč ljudje. Kakršni bodo ljudje, tak bo tudi Klinični center. Predan zdravniškemu poklicu in reševanju življenj se upira raznim pritiskom, ki želijo kovati dobičke in prispevati k razpadu zdravstvenega sistema. Pri tem ga že skoraj četrt stoletja podpira njegova ljubezen, kolegica s fakultete, zobozdravnica Polonca, s katero imata dve krasni hčerki. Dr. Jug se je izkazal za po primorsko klenega sogovornika.
»Naši kraji so bili od nekdaj zaznamovani s trpljenjem. V domačem Solkanu in širši okolici se je skozi zgodovino dogajalo veliko težkih stvari. Narod se je zavedal nesamoumevnosti svojega obstoja. To nam je dajalo moč za upor. Tudi antifašizem se je rodil na Primorskem. Zelo sem zaposlen in nimam veliko časa, da bi se pogosto vračal domov, a v sebi nosim ljubezen do rodnega kraja,« je začel pripoved dr. Jug, ki je bil od mladih nog nemirnega duha. Preko očeta Borisa, inženirja strojništva, je vzljubil kajakaštvo, kot sosed legendarnega Jureta Franka pa smučanje. Obenem je ves čas čutil, da želi pomagati ljudem.
»Oče me je vzgajal v zavedanju, da so najpomembnejši človek, izražanje čustev, moč, da lahko poveš, kar misliš in čutiš. Svojo humanistično plat je gojil s pisanjem poezije. Tudi sam se rad tako izražam, pisanje poezije mi pomaga razumeti moje misli. Že kot otrok sem mamo Milojko, medicinsko sestro v šempetrski bolnišnici, pogosto opazoval pri delu. Bolnišnico sem videl kot kraj, kjer se ustvarja dobro. Ko sem se odločal o poklicu, sem razmišljal tudi o pravniškem. Vendar moraš kot pravnik kdaj zastopati človeka, s katerim se ne strinjaš, zato je to odpadlo, saj sem vedno želel delati samo dobro. Raje sem se odločil za zdravniški poklic. Z njim si lahko človek najbolj osmisli eksistenco, lahko pomaga in ustvarja. Tako ga vsako dejanje vodi v radost, ki nam kreira življenje, ne pa dobrine, ki jih imamo. Radost je odvisna od tega, kakšna čustva gojimo in s kom jih delimo,« je prepričan zdravnik, ki sta ga močno zaznamovali tudi dve leti, ki jih je konec osnovne šole preživel v bavarski prestolnici München.
Vabimo vas, da si nadaljevanje prispevka preberete v reviji Jana, št. 16., 18. 04. 2023.
