Kajti Maja in njej podobni so razlog, da je še moč verjeti v inherentno dobroto vrste homo sapiens – pa četudi slednja dandanes v svoji zmedenosti precej raje časti in bogato nagrajuje vulgarne povzpetnike, puhle zabavljače in umetnike samopromocije. Ona se za to ne meni, s skromnim dostojanstvom gre skozi svoje dni, izpolnjuje svojo poslanstvo, udejanja dobroto. Vsako jutro vstane zgodaj, poljubi v slovo svoje štiri hčere in moža, pograbi malho z razkužili, maskami in mažami ter krene s svojim malim zelenim avtom nad temno plat življenja v sodobni družbi. In če obstaja neki pravični bog, potem vsako jutro znova z vsevidnim pogledom poišče njo v njeni zeleni raketi nekje na cesti pod Pohorjem – in se nasmehne.
Maja Radenković je ena od socialnih oskrbovalk Centra za pomoč na domu Maribor, ki skrbijo za starostnike na območju drugega največjega slovenskega mesta. Njene supermoči vključujejo celovito nego obnemoglih teles, ki jih z večno vitalnostjo obsedena skupnost zaklinja v sram, in celjenje duš, ki jih starost obsoja na samoto. Osem ur dnevno se vozi od hiše do hiše, da menja plenice, umiva zgubano kožo, prazni katetre in kahle, striže oroženele nohte, meri pritisk, daje zdravila, pripravlja obroke, nosi žlice k ustom, drgne z ostanki zahrustano posodje, odnaša vreče s smetmi, čisti stranišča. In posluša življenjske zgodbe svojih varovank in varovancev – zgodbe, prežete s hrepenenjem po mladosti in svobodi, obtežene z okornostjo starosti; posluša in jih sliši, znova in znova in znova.
Ne strah, določa jo ljubezen
»Kako lepe oči ima!« vzklikne 93-letni oskrbovanec, ki je tisti dan prvi na vrsti za nego; v njegovem glasu je pristna otroška nežnost – huda demenca pač človeka ogoli do samega bistva. Majine oči, ki mu v odgovor hvaležno poblisnejo izza maske, so rjave kot sveža ilovka. Visoka je, za glavo višja od mene, in njene roke so krepke in nežne obenem. Oblečena je v predpasnik, ki jo ovija do nog; živo rdeče superge All-star so v ostrem nasprotju z uniformo oskrbovalke in pričajo, da je pod masko in predpasnikom 39-letna ženska, polna življenja in ravno še prav odštekana.
Opazujem jo, kako se suče okoli oskrbovančeve postelje; ko se loti previjanja, sklonim glavo, odvrnem pogled, v veliki meri iz spoštljivosti, precej pa tudi zaradi tesnobe, ki jo začutim. Ključni strahovi, ki jih imamo do staranja, se nanašajo na skrunitev intime propadanja – od strahu, da bomo morali nekoč brisati zadnjice lastnih staršev, je večji le še strah, da bodo naše zadnjice tiste, ki bodo nekoč potrebovale brisanje. Maja teh strahov nima. Če pa jih ima, ne pusti, da bi ji določali življenje. Namesto tega ji ga določa – ljubezen.
Po osnovni izobrazbi je sicer medicinska sestra, in četudi bi z lahkoto dobila bolje plačano in udobnejšo zaposlitev v katerikoli bolnišnici ali zasebnem medicinskem centru, raje počne, kar počne. »Ker imam rada ljudi,« skomigne z rameni. »V bolnišnici je fluktuacija bolnikov precej večja, narediš, kar lahko, in greš naprej. Manj je časa, manj je bližine, manj je človečnosti. To ni zame.« Njene varovanke in varovanci ji vračajo z enako mero – ko tisti dan romamo od enega do drugega, sem priča številnim presunljivim izrazom naklonjenosti, s katero ljudje obsipajo svojo oskrbovalko. »Maja je del družine,« kategorično izjavi 90-letna soproga gospoda z demenco, ki prisede na posteljo k njej in jo z drobnimi rokami objame čez pas, medtem ko mož zadovoljno otepa kuhano klobaso s hrenom in mi pripoveduje o svoji nekdanji službi.
Vabimo vas, da si nadaljevanje prispevka preberete v reviji Jana, št. 16., 18. 04. 2023.
