Najboljši prevod je tisti, ki ga sploh ne opaziš. Tisti, ki se tako zlije s knjigo ali filmom, da se zdi kot njegov nepogrešljivi del. In če ne opaziš prevoda, čisto zlahka zgrešiš tudi ime prevajalca, človeka v senci. Dušanka Zabukovec je ena od teh ljudi. Že desetletja. In je že čas, že zdavnaj je bil čas, da stopi iz sence. Dušanka Zabukovec, šepetalka besedam, udomačevalka tujih svetov, mojstrica jezika. No, več jezikov.
Jo vprašam, čisto na začetku, kako komentira tisti rek, da je bilo nekaj »izgubljeno v prevodu«, tisti pogosti očitek, da prevod lahko čisto spodobno in prav zadene vse besede, ne zadene pa bistva in duha sporočila v izvirniku. Ja, se smeje – silno rada se smeje – »izgubljeno v prevodu je prav tisto, kar nepoznavalci očitajo prevajalcem. Največkrat po krivici.« Italijani imajo še en rek v istem duhu, pravi, »traduttore, traditore«, prevajalec, izdajalec. »Rešitev – ali izbira – pa je lahko boljša ali slabša, kot povsod,« odgovarja. »Je pa res: čim več imaš prakse, tem bolj si siten, tem bolj preverjaš. So mi že rekli, tebi je fino, ti to vse znaš in samo tipkaš. Ni res. Čeprav veš, vseeno preveriš. Zraven pa še vse stranske kontekste, po dolgem in počez, vse, česar ne vidiš iz besedila, pa moraš vseeno poiskati.«
Prevajanje je v resnici trdo delo. In zato ji nikoli ne recite, da samo pretipkava. »Neki televizijski urednik mi je nekoč rekel, pretipkaj mi tole v slovenščino. In sem si mislila, ti, ki si že tako dolgo v tem poslu, pa tega res ne bi smel reči.«
Hitro, še hitreje
Njena pot do prevajalstva je bila, kot vse najzanimivejše poti, rahlo ovinkasta. Študirala je jezike, angleščino in francoščino, »ampak takrat prevajalstva še ni bilo mogoče študirati, pa sem izbrala pedagoško smer, potem se pa začneš ukvarjati z vsem mogočim. Je pa res, da na prevajalstvu nimaš širše podlage v slavistiki, slovenski slovnici, historični slovnici. Če slovenščine ne znaš uporabljati v vseh potankostih, ti trda prede. Imam tudi veliko strokovnjakov z različnih področij, s katerimi se lahko posvetujem. Dolgo sem bila na televiziji, tam sem začela. V glasbeni redakciji, ne boste verjeli. Na prevajalskem oddelku ni bilo prostora, potem sta pa dva kolega pesnika šla drugam. Z Ervinom Fritzem sva se srečala med vrati, on je nesel odpoved, jaz pa vlogo. Janez Menart pa je navrgel, da je to 'klet kulture', zgrožen je bil, da je treba tako hitro delati. Televizija je medij, ki zahteva hitrost. Zaradi tega moraš biti izurjen, nimaš časa filozofirati.«
Povprečen gledalec televizije, je nekoč izračunala, na leto prebere toliko podpisov, da bi jih bilo za zelo špehat tisočstranski roman. Torej je zelo pomembno, da je jezik prevoda kakovosten. Še posebej, kadar je namenjen najmlajšim. Se sploh zavedamo, koliko dobri prevajalci pripomorejo k jezikovni vzgoji otrok?
Bila je v prvi skupini ustvarjalcev slovenskih sinhronizacij za otroke: prevedla je nanizanke Smrkci, Fračji dol, Šolenčki, pa tudi Alfa, Muppet Show, Huxtablove. Junake je poimenovala sama: ko določiš imena, pravi, si že na polovici poti, ker s tem določiš tudi značaje. In potem so imena Smrkcev ponarodela. Včasih je listala po debelih knjigah Slovarja slovenskega književnega jezika in iskala navdih, zdaj, ko so se slovarji preselili na splet, pa tega ne počne več. »Vtipkam besedo, ki mi dela sive lase, če ne gre drugače, pokličem na SAZU in prosim, naj poiščejo izvedenca, ki bo rešil mojo težavo. In jo. Zelo ustrežljivi in prijazni so, vedno pripravljeni pomagati.«
Celoten klepet vas čaka v reviji Jana, št. 8, 21. 02. 2023.
