Kralj slovenskega popa si je pot na prestol tlakoval s trdim delom. »Vsako stopnico na vrh sem moral prehoditi od tri- do štirikrat. Ni bilo šans, da bi kakšno preskočil. In prav vse to me je izoblikovalo, da sem nepopustljiv do sebe in drugih. Kadar sem na začetku doživljal neuspehe, kadar so me tudi izžvižgali, mi je mama vedno govorila, da se je proti ljudem, ki ti hočejo škodovati, najbolje boriti tako, da si še boljši. Ne metati puščice, škodovati drugim, temveč izboljševati sebe. Tega se držim že vse življenje. Dam vse od sebe in izpeljem, kar moram,« pravi Jan Plestenjak, na katerega se je konec lanskega leta zgrnilo veliko težkih stvari: nenadni bratova bolezen in smrt, moral je biti v oporo mami Dori, skoraj 90-letnici. Za nameček se je, žal, končala njegova ljubezenska zveza. On pa je brezhibno izpeljal koncerte v Cankarjevem domu, na Kongresnem trgu in drugod. Zaupal nam je, kako se poskuša pobrati.
Dobiva se v njegovem prekrasnem domu v Strunjanu. Za veliko kmečko mizo iz devetnajstega stoletja, ki jo je njegova mama Dora našla v vasi Torka v hribih Soriške planine, ko so jo lastniki hoteli vreči proč, ona pa je zanjo plačala deset mark in jo z avtobusom spravila v Škofjo Loko. Pozneje jo je podarila Janu. Hišo krasijo še njene in Domnove slike. Pa seveda tudi bratovi legendarni stoli. Srkava vino in pogovor zlahka steče, četudi so teme težke.
Treba si je dati klofuto in zdržati
»Po vsem tem nisem v najboljši koži in poskušam živeti vsak dan sproti. Ko se ti nenadoma zgodi toliko vsega, res ne gre drugače. Še dobro, da sem vzgojen v zavedanju, da je življenje borba od rojstva do smrti. Vedno ti prinese prepreke. To je treba sprejeti. Lahko rečeš, da je življenje krivično, se usedeš pod drevo in omagaš. Ali pa rečeš, boril se bom in ujel tudi nekaj lepih balonov sreče. Trdo sem se moral boriti, da sem dosegel, kar je zdaj videti lepo, preprosto, bleščeče – polne dvorane in uspešnice. Če ne bi najprej jahal oslička, nato navadnega konja, bi težko zdržal dve desetletji na dirkalnem konju, saj bi me zlahka vrgel s hrbta. Včasih se nadarjenim ljudem zgodi, da jih življenje posadi na dirkalnega konja, pa jih hitro vrže dol. Meni ni bilo težko v smislu, da bi bil lačen in bolan. Nasprotno, nič takega se mi ni zgodilo, kar bi me priklenilo na bolniško posteljo. Vendar pa je bilo treba za vse uspehe pošteno garati. Ko pride, da se začnem malo smiliti samemu sebi, si dam klofuto z besedami, pomisli na ljudi, ki imajo res težke situacije!«
Seveda pa je treba biti objektiven. Nekomu je težko, »ko si mora namesto iPhona kupiti »navaden telefon, a to je problem polnih riti«. Ko spremlja ameriške medije, ugotavlja, da so skoraj vsi problemi, o katerih razpravljajo, prav to – problemi polnih riti.
Celoten intervju si lahko preberete v reviji Jana, št. 8, 21. 02. 2023.
