Ko jo zagledam, se zdi v temnih, širokih oblačilih vsa krhka, drobna. A že zelo hitro je jasno, da je ilustratorka Polona Lovšin, ki velja za eno najboljših pri nas, v resnici močna, odločna ženska. Občudujem jo, kako iskreno govori tudi o najintimnejših, najbolj žalostnih, tragičnih trenutkih svojega življenja. In kako se lepo zasmeji ob lepših stvareh. Polona je ponosna mama dveh hčerk (Ema ima 23 let, Mima pa 16) in avtorica številnih čudovitih slikanic, v katerih uživajo tako otroci kot odrasli. Posebej je ponosna na Deklico z vžigalicami – mnogi pravijo, da jih njene ilustracije spravijo do solz – med njenimi deli pa so tudi čudovite ilustracije za slikanice Bobek in barčica, Drevo, Medo reši vsako zmedo ter številne druge, njena dela so krasila tudi izdaje velikih svetovnih založb Pan Macmillan, Penguin Books in Templar Publishing.
Foto: Mateja Jordovič Potočnik
V tujini ste bili s svojimi ilustracijami lepo sprejeti. Zakaj ne delate za večje trge?
Tam si z enim honorarjem lahko kupiš avto! Zneski so tudi do 18.000 dolarjev. Po hudi operaciji, ki sem jo imela leta 2009, sem si želela zagotoviti varnost. In se hitro dogovorila za projekte, saj znam sklepati posle. A v tujini si obrtnik, ne umetnik, čeprav te zelo spoštujejo. Tam ima že založnik idejo, art direktor naredi skice, tebi jih ni treba. To me je začelo omejevati, potrebujem svobodo. Zato sem se odločila za Slovenijo. Začutila pa sem tudi potrebo, da izpolnim notranja hotenja in se ustvarjalno izživim.
Za slikanje ste se odločili prav zaradi slikanic, ki so zdaj vaš posel.
Za Dedka Mraza smo v otroštvu poleg sadja dobili kakšno slikanico. Že zgodaj sem dobila Martina Krpana Toneta Kralja. Imela sem štiri debele knjige Walta Disneyja, zdijo se mi kar kultne, saj jih poznamo vsi otroci nekdanje Juge. Pri njih mi je všeč, da anatomija deluje. Danes je šla ilustracija že preveč v otroški način upodabljanja, kar samo po sebi ni narobe. Figuralika je lahko zelo poenostavljena, šablonasta, a ker veliko otrok prerisuje, mora biti anatomija dobro narejena, da se kaj naučijo. Hčerkama sem pustila, da si sami izoblikujeta okus. A nobena ne bo ilustratorka ali slikarka (smeh).
Ko si majhen, je pa fino imeti mamo, ki je ves čas v pravljicah.
Moji dve to vidita malo drugače: »Mami spet nima denarja, spet jo roki preganjajo in je tečna.« Otroci slikarja ali ilustratorja vidijo vse stvari, od lepega do trpkosti. Jaz pa tudi ničesar ne skrivam.
Pred ločitvijo je bil vaš finančni položaj gotovo boljši.
Takrat je bil raj, pa naj se sliši še tako patetično, zdaj pač vsi stroški padejo samo name …
Včasih se ženske niso ločevale, saj niso imele denarja. A tudi danes je to še vedno problem.
Veliko žensk ima raje škripajoč zakon, kot da bi bile same, še posebej z otroki. Šele po ločitvi sem recimo dojela situacijo iz dr. Živaga, Tonyo, ki je ostala sama z dvema otrokoma. Prej sem videla le ljubezen med dr. Živagom in Laro, potem sem dojela, da je zapustil svojo družino … Velik minus je za otroke, če oče ni prisoten. Bivši partner je čez noč odšel. V tistem trenutku je obljubljal, da nam bo pomagal, a sem vedela, da so to le besede.
Ste po ločitvi, ki jo je predlagal mož, želeli, da bi ohranil stike z otrokoma?
Ja, ampak je na CSD izjavil, da ne ve, ali bo lahko imel stike, ker ga verjetno ne bo v Sloveniji. Takrat se mi je zdelo, kot da je mali morski deklici čarovnica vzela jezik. Še težje je bilo, ker sta bili obe hčerki v očeta zaljubljeni in tudi sama sem ga oboževala.
Je bil prej dober oče?
Ja, zelo. Še po osmih letih od ločitve tega ne dojamem. Očitno zaradi druge ženske moški pozabijo vse, kar so nekoč rekli. Za hčerki je odsotnost očeta še vedno boleča in se bo verjetno pokazala pozneje. Nekdanji partner Miha je bil otrok ločenih staršev in mogoče je kakšna travma iz otroštva prišla na plano, ko si je najmanj mislil. Mlajši otroci ločitev morda bolje prenesejo, a pozneje pride vse za njimi. To sem opazila pri mlajši hčerki, ko je prišla v najstniška leta. Ob branju knjige Majde Koren Eva in kozel je ločitev idealizirala. A problem nastane, če se v resnici ne odvije tako idealno. Redki stiki pa tudi niso zdravi in je mogoče bolje, da jih sploh ni. On pride enkrat ali dvakrat na leto. Opazim, kako se energijsko odtuji. Obe hčerki mi pravita, da je oče postal zanju tujec. Daleč od oči, daleč od srca.
Preko slikanic se otroci učijo o svetu. Kako vidite vlogo očeta v slikanicah o posebnih, neklasičnih družinah?
Takoj po ločitvi sem dobila od ameriškega založnika v delo slikanico Kako naj otrok preživi ločitev, v kateri je bilo spet vse idealizirano, vse super. Bila sem šokirana! Družba kriči po tematikah, kjer ni vse idealizirano. Tudi v filmih redko vidiš nepopolne družine, kar je narobe. Hčerka mi je rekla, da je družina to, kar prikažejo v filmih, in da torej mi nismo družina. Navdihujoča je vsaka tematika, ki govori tudi o trpkih trenutkih ločitve. Nenehno spremljam, kaj trg ponuja otrokom. Redno si pogledam tudi risanke v Živ žavu in veseli me, da so med prazniki zavrteli risani film Mami joka kot dež. Mamica samohranilka se ne more soočiti s situacijo in odide na zdravljenje na psihiatrično kliniko. Govori o depresiji, o tem, kako otrok opazi, da je mamica drugačna kot takrat, ko so bili še družina. V knjižni literaturi vsi poznamo Rdečo kapico, ki živi sama z mamico, ali Volka in sedem kozličkov, Nič manj tvoja avtorice Annette Aubrey, Sedem minut čez polnoč avtorja Patricka Nessa. Te vrste slikanic, knjig so bile v pomoč mlajši hčerki, da se je soočila z vsem.
Ste poskusili nadomestiti očeta z novim partnerjem?
Za zdaj mi to še ni bilo namenjeno. Po drugi strani se mi zdi, da v dobi individualizma vsak gleda na svoj zaslužek, uspeh, ni več kmečke logike, ko si vesel, če pokosiš travo, nahraniš živino, in srečen, ko prideš na kosilo, večerjo. Ne vem, ali hlastanje po uspehu resnično osrečuje … Po mojem je toplina, topel dom nekaj najlepšega. Moj najljubši film je Čudovito življenje avtorja Franka Capre. Včeraj sem ga gledala, celo v barvni različici. Premalo se zavedamo, kako eno samo bitjece vpliva na kup ljudi. Dostikrat nesem prodajalkam kakšno darilce, ilustracijo in so čisto presenečene. Z malenkostmi se osrečuje!
Ampak svet je materialističen. Kako se počutite v njem?
Zelo me je spremenilo, ko nisem vedela, ali bom preživela. Odstranili so mi debelo črevesje zaradi kroničnega vnetja. Odstraniti so mi morali tudi zdravi del črevesja, ker so mi ga med zdravljenjem uničili s predoziranjem. Kar naenkrat sem bila soočena s stomo. Zbudila sem se z vrečkami, cevkami … Imela jih bom do konca življenja. A ni bilo pomembno, kaj so naredili z menoj, ker mi je bilo sveto to, da imam družino.
Zdravnik vas je takrat vprašal, ali ste govorili z možem, češ da ogromno partnerjev po takih operacijah zapusti partnerko. Vam se je to res zgodilo!
Ja, meni se je to kmalu zgodilo. Po drugi operaciji, ko je bilo dokončno, da bom imela stomo, je partner odhajal zaradi druge ženske. Ne bom pozabila, kako mi je bolnica, ki je bila z menoj v sobi, rekla, da moram imeti res rada partnerja, ko tako lepo govorim o njem … Čutila sem, da je odsoten, da ima odsoten pogled, ampak je tako dobro igral, da nisem vedela, za kaj gre. Zato je bil zame to velik šok. Nisva se pogovorila o tem, ampak je samo spakiral kovčke in rekel, da gre. Ko so me spraševali, kako to, da potrebujem toliko časa za prebolevanje, sem povedala, da sem komaj okrevala od operacije, ko je prišel nov šok. Vsaka izguba, tudi organa, je neko žalovanje.
Ste se zaradi operacije počutili manjvredno?
Takrat sem spoznala, koliko moči nosim v sebi. Prijateljica, ki je imela raka na dojki, mi je dala vedeti, da rak ne boli. Pri črevesju, ki razpada, pa so bolečine nevzdržne. Še posebej če gre za perforacijo. Imela sem le 35 let in moja drugorojenka je dopolnila tretje leto. Seveda sem se borila za družinico.
Kaj je bilo za vas najtežje po ločitvi?
Spopasti se z mislijo zavrženosti. Nikoli več nisem sedla za mizo in tam jedla kosila. S hčerkama smo se navadile, da vsaka zase je v svoji sobi. Najtežje pa se je zagotovo spopasti z vsem sama, brez opore, prijazne besede. Veselje sta nam vrnila dva kužka. Tretje leto po ločitvi sem pripeljala domov corgija, ki ga je želela hči. Ker ta kuža ne mara morja, smo tudi me tri opustile skupne počitnice na morju. Za starejšo hčer sem zelo vesela, da ima fanta. Ko smo šle skupaj ven, sta navijali, da bi koga spoznala …
Več si lahko preberete v reviji Jana, št. 2, 10. 01. 2023
