Pred bogato okrašeno božično smrečico se še odrasel človek nehote spremeni v radovednega otroka in začne spraševati, od kod je prišel ta in oni okrasek, zakaj ima takšno obliko, koliko je star in kateri je najdragocenejši … Božidar Jezernik, ugledni profesor etnologije, prijazno odgovarja, opisuje svojo zbirko ter ima za vsako vprašanje zanimiva pojasnila in odgovore. Nekateri okraski res skrivajo prave zgodbe.
»Za zbiranje sem se navdušil pri prijateljici na Poljskem, kjer je okraske začela zbirati že njena mama. Pri njih je v dnevni sobi stalo pravo božično drevo z okraski, starimi tudi sto let. Prizor me je tako navdušil, da sem jih pred približno tridesetimi leti še sam začel zbirati. Zdaj jih z ženo poiščeva na vsakem potovanju in dopolnjujeva zbirko.«
Jezernik pokaže precej poseben okrasek. »Začelo se je s tem cepelinom. V neki nemški starinarni ga je gospa prodajala, kdo ve, zakaj, kar iz svoje osebne zbirke. Zdel se mi je zelo zanimiv, seveda pa je gospa znala svojo zbirko tudi ceniti,« pove nasmejano. V isti starinarni je kupil tudi zelo zanimiv in poseben okrasek v obliki vodnjaka s ptički.
Hip zatem se z opisom že preseli na druge: »Tile storži so še iz carske Rusije. Kupil sem jih v starinarni v Litvi. Najstarejši pa je zlati okrasek iz obdobja bidermajerja, nekje iz štiridesetih let 19. stoletja, kupil sam ga na bolšjem trgu v Trstu.«
Okraski iz stekla za božična drevesa so razmeroma nova stvar, razloži Jezernik. Izvirajo iz vzhodnonemškega mesta Lauscha, kjer so izdelovali steklo. To so bili revni kraji, dolina je temačna, obdana z gozdovi. Prebivalci so si z materialom, ki so ga imeli pri roki, in rokodelsko spretnostjo želeli polepšati božič. Kmalu so okraski postali zelo priljubljeni tudi drugje v srednji Evropi in se s tega območja v večji meri pravzaprav nikoli niso preselili. Steklene okraske so poznali na Češkem, Poljskem, v Avstriji, delno v severozahodnem delu Rusije, pa tudi pri nas, saj smo bili skoraj sedemsto let del avstrijskega cesarstva. Nekaj jih je iz Italije, iz okolice Benetk, kjer so prav tako izdelovali steklo.«
V drugih delih sveta steklenih okraskov ne poznajo, pojasni Jezernik. Primerki iz Latinske Amerike kažejo, da tam še danes uporabljajo okraske iz naravnih materialov, kot so posušene bučke. Na Nizozemskem pa so na primer izdelovali okraske iz keramike. Prvotni okraski so bili stekleni, precej težki in masivni, kasneje je steklo postajalo vse finejše in tanjše.
Zbirka Božidarja Jezernika je hkrati odraz krajev, v katere je potoval. Pri tem pokaže na okrasek v obliki londonskega Big Bena, graškega mestnega stolpa, krakovskega para v narodni noši ter na dva, ki ju je prinesel z Galapaškega otočja in z Ognjene zemlje na jugu Argentine. Pred kratkim je v zbirko dodal okrasek s potovanja v Butan.
Dr. Božidar Jezernik je dolgoletni profesor na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Kot raziskovalec se je ukvarjal z zgodovino in politiko kulturne dediščine, globalizacijo, življenjem v ekstremnih razmerah, s kolektivnim spominom, z zgodovino oblikovanja slovenske nacionalne zavesti, vlogo spomenikov ter pomenom praznikov in herojev pri ustvarjanju skupnosti. Je avtor številnih knjig in strokovnih razprav. Kot lahko ugotovimo, so torej božični okraski le ena od zbiralskih strasti Božidarja Jezernika, ki jim predvsem na potovanjih nameni nekaj več pozornosti.
Več v Jani, št. 52, 27. 12. 2022
